Vojaške predmete zbira, ker ga zanima zgodovina

Zbiratelj Marco Simic je pred začetkom pogovora v njegovi varovani kleti prosil le eno stvar: da v časopisu ne bosta objavljena naslova dveh hiš, v katerih hrani svojo bogato zbirko vojaških rekvizitov. Normalno, vrednost predmetov je precejšnja. Sicer pa se je 50-letni Openec, inženir po izobrazbi in profesor fizike na drugostopenjski srednji šoli v Trstu, z veseljem razgovoril o svojem konjičku. Ki je – to je razkril ta pogovor – pravzaprav poslanstvo.

Zakaj se nekdo odloči, da bo zbiral orožje in uniforme?

Najprej uniforme in potem orožje. Če je vrstni red obraten, lahko izpadem kot norec, vojni manijak. Zanimajo me uniforme, in ker si želim, da bi bila zbirka čim bolj popolna, iščem tudi ostalo, kar so nosili vojaki. Orožje, seveda, a tudi, recimo, kondom. Imam ga.

Kondom?!

Greva od začetka. Moji prvi otroški spomini so vezani na očetov ameriški džip. Nono in oče sta bila mehanika in džip je bil odličen za avtovleko. Oče se je z džipom udeleževal tudi veteranskih prireditev. Ko sem imel osem let, sem pomislil, da če imaš vojaški džip, je potem lepše, da si tudi oblečen primerno. Takrat se je začelo.

Kaj?

Zbiranje. Domačini so mi prinesli, kar so imeli doma, recimo vojaške čutare. Kmalu se je nabralo toliko predmetov, da mi je v kleti zmanjkalo prostora. Takrat sem se odločil za selekcijo: odločil sem se, da bom obdržal samo tiste predmete, ki so povezani z zgodovino naših krajev. Moje vodilo je naslednje: zgodovino prenesem na predmet.

Konkretno?

Primer: če ti teta Berta prinese ameriški predmet, se poglobiš v to, zakaj je ameriški predmet končal v podstrešju stare Openke. Odgovor dobiš samo v knjigah. Samo knjiga ti primerno izčrpno razloži, na primer, da je tu bilo Svobodno tržaško ozemlje.

Če povzameva: vi ne zbirate vojaških predmetov, ker vas zanima vojna, ampak ker vas zanima zgodovina?

Mene zanima izključno zgodovina. Krajevna zgodovina. Nonov džip je v tem primeru bilo izhodišče za ustvarjanje kulture. Ko je umrl moj oče, sem se odločil, da ustanovim društvo, ki se bo imenovalo po njem. Društvo se imenuje Marino Simic in je kulturno društvo, ker lokalna zgodovina je kultura. Tako kot je za nas Opence kultura tudi openski tramvaj. Zato si naše društvo prizadeva tudi za ohranitev tramvaja.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.