»Vojna je kot radiacija. Uniči človekov DNK«

Fotoreporter Damir Šagolj je za trenutek dvignil pogled z ekrana, na katerem so se igralci San Antonio Spursev in Detroit Pistonsov podili za košarkarsko žogo in povedal: »Vojna je kot radiacija. Ne samo, da uniči človeka, tudi njegov DNK ‘razjeba’. Travme se prenesejo na prihodnje generacije. Nihče se ne zares vrne iz vojne. Kultura ne bo ozdravila travm, kvečjemu je to anestetik.« Nasproti njega je v fotelju sedel Ahmed Burić, legenda sarajevske kulturne scene: »Kultura mora biti socialno angažirana,« je dejal.

Damir Šagolj in Ahmed Burić sta prijatelja, zelo dobra prijatelja, pa čeprav so bile njune življenjske poti skoraj diametralno nasprotne. Medtem ko je Šagolj med obleganjem Sarajeva delal za propagandni oddelek obveščevalcev Armade Bosne in Hercegovine, po vojni pa ga je gnalo na skoraj vsa konfliktna območja po svetu, se je Burić takoj po izbruhu nasilja umaknil v Slovenijo, po vojni pa se vrnil v domače mesto, kjer pesnik, pisatelj, prevajalec in glasbenik danes sodi v sam vrh kulturne scene.

»Med vojno sem imel vedno s seboj fotoaparat, fotografiral pa nisem. Ne vem zakaj, nekaj je bilo v meni, kar me je zaustavljalo,« je Šagolj pričel svojo pripoved. Na prve reporterske poti se je v drugi polovici devetdesetih odpravil v Albanijo in Iran. »Za fotoreporterja je najpomembnejše, da potuje v prave kraje, tja, kjer se dogajajo pomembne stvari. In da fotografira. Pesniki pišejo pesem tri leta, fotograf ima nekaj sekund časa,« je razlagal zmagovalec Pulitzerjeve nagrade in nagrade World Press Photo, najpomembnejših novinarsko-fotografskih priznanj na svetu.

Če mora Šagoljeva fotografija pritegniti gledalčevo pozornost, pa Ahmed Burić ne ustvarja zaradi same estetike. Prepričan je, da mora imeti vsaka pesem, vsak esej, ki ga napiše, elemente, ki bralcu omogočijo, da se zazre vase in v svet okoli sebe. Hkrati verjame, da mora biti kultura svobodna in ne podrejena politiki ali trgu.

»Tu skorajda ni prostora za kulturo, ki ne bi bila cenena pop kultura,«je opisal današnjo kulturno sceno Sarajeva. »Včasih se je dogajalo, da si v kafani opoldne za isto mizo srečal velikane, kot sta Rade Šerbedžija in Bora Todorović,« se je Burić spominjal predvojnih let, ko je Sarajevo veljalo za nekakšen svoboden teritorij na z nacionalizmom zastrupljenem Balkanu.