Petek, 07 maj 2021
Iskanje

»Vse bolj me prevzema občutek, da je slovenščina moj domači jezik«

Paolo Rumiz, novinar, pisatelj, popotnik

Trst |
17. jan. 2021 | 15:00
Dark Theme

Intervju s Tržačanom Paolom Rumizem, ki ga je za osrednji slovenski dnevnik Delo naredil Tržačan Jernej Šček, je Sobotna priloga Dela objavila v soboto, 9. januarja.

Leta 2001 je Paolo Rumiz o ameriški ofenzivi na Afganistan poročal iz Islamabada in Kabula. Njegove popotniške reportaže so izkustveni dokaz medsebojne povezanosti evropskih dežel in ljudstev, združenih v raznolikosti. Plodovit in pretanjen pripovedovalec in opisovalec zgodb je razvil prepoznaven književni slog, berljivo mešanico novinarske zvestobe dejstvom in narativno zapeljive razigranosti. Objavil je čez dvajset pripovednih zgodb in romanov.

Začniva pri vaših odnosih in izkušnjah s slovenskim sosedom.

Pred tremi leti sem na uredništvo Primorskega dnevnika in Primorskih novic poslal pismo, v odlični poslovenitvi Dušana Jelinčiča, v katerem izjavljam, da je zadnji jezik, ki bi se ga želel naučiti v življenju, slovenščina, jezik mojega soseda. K uresničitvi, za katero nikoli ni bilo dovolj časa, me je spodbudila vrhunska predstavitev knjige o vzhodni fronti Kot konji, ki spijo stoje [Modrijan 2016, prevod Matej Venier] na ljubljanskem knjižnem sejmu. Javno branje odlomkov me je povsem presunilo, kot da bi bralec prvič razbral mojo dušo; tudi sam sem prepoznal dušo jezika, ki je zvenel kot moj. Nobenega namena nimam hoditi v jezikovno šolo, slovenskega jezika se bom naučil s prebivanjem na območju, kjer se govori slovensko, sem si rekel. Želim se sporazumevati z domačini, pa čeprav za ceno kakšne napake več.

Življenje me je, kot se vselej zgodi, za dalj časa odneslo stran od namere, a na koncu spomladanske karantene sem sklenil, da ne želim več živeti tako kot prej. Hočem in moram dati znamenje spremembe. Nekaj se je znotraj in zunaj mene zganilo in me klicalo k dejanju. Stara želja, da bi kupil hišo na Krasu – pa ni pomembno, ali na italijanski ali slovenski strani –, je postala goreča, nujna, domala nevzdržna. Razširil sem glas med slovensko skupnostjo v Italiji in odkril kraj, za katerega sem takoj začutil: tukaj sem doma. Osupnilo me je gostoljubje domačinov, zadovoljnih, da se italijansko govoreči Tržačan trudi govoriti v njihovem jeziku. To je porušilo vsakršen nesporazum. Ko bo covid-19 to dopuščal, se bom sovaščanom zahvalil s pogostitvijo.

Govorite o razmerju domačina z domačini.

Moj odnos s slovenskim svetom ima dolgo preteklost. Tukaj sem rojen, vajen na mejo, ki je zame priložnost in ne pregrada. Vse bolj me prevzema občutek, o katerem sem nekoč pripovedoval na Prešernu [slovenskem liceju v Trstu], in sicer, da je slovenščina moj domači jezik. Vprašajmo se, katera je razlika med istrskimi in slavonskimi Hrvati. Kajpak dejstvo, da Istrani znajo italijansko ali, bolje, histrobeneščino. Ta jezik je v tistem okolju zares odločilen. Po tej poti sem jaz drugačen od Italijanov iz Rima ali Milana zato, ker se tedaj, ko zaslišim slovenščino, počutim doma. Čeprav jo razumem še slabo, slovenski zven prepoznam za svojega, ob njem sem kot riba v vodi. Ta fonetična sorodnost me razlikuje od preostalih Italijanov, že od bližnjih Furlanov, na primer.

Zgornjejadransko stičišče med slovanskim in latinskim svetom nepremično stoji že tisočletje in pol. Stoletni sosedje smo, ki ostajamo tujci. Združuje nas mesto v zalivu, mesto raznolikosti, ki tu domujejo.

Razmere na italijansko-slovenski meji so boljše kot nekoč. Na obeh straneh poteka osmoza, ki se iz leta v leto krepi, razen če se ne vmeša politika, ki se hrani z ločevanjem. Na zahodu nič novega: v Trstu je odločilen politični razred, pogosto na obeh bregovih, volilno obogatel s pestovanjem zamer. Res je, da je primorska zgodba povsem drugačna od osrednjeslovenske, ker so Primorci [med vojnama] doživljali italijansko okupacijo in neizprosnost fašizma. Zato Slovenci iz Ljubljane, Maribora ali Celja še danes stežka razumejo njihovo drugačnost in se – prav tako kot Italijani – ne zavedajo, da je Primorska po naravi pluralno območje. Kar pomeni, da je povsem normalno, da nekateri Slovenci živijo v Italiji, kakor tudi obratno, Italijani v Sloveniji. Jaz sem eden izmed njih. Veliko bolj doma se počutim v Divači kot v Gradišču ob Soči, ker to krajino ljubim, kjer smo tu od nekdaj veseljačili, izletnikovali, sanjarili z odprtimi očmi. Tu se je zame začenjal drugi svet, ki je bil hkrati moj, torej drugačen od sveta povprečnega Italijana. Očarljiv in težko razumljiv obenem: nič ni bolj čarobnega kot zagonetka sporazumevanja.

Nekoč je bila meja mehka, danes je na papirju ni več, pa čeprav so razlike med svetovoma več kot očitne. Tu se končuje neki svet in začenja drugi. Nikdar se ni gradilo toliko zidov kot v svetu <+corsivo>no border<+tondo>, v svetu brez meja, ki ga določata filozofija in način življenja navidezne brezmejnosti. Zato se sprašujem, ali mehka meja, to je z lahkoto prehodna meja, ni morda boljša od popolne odsotnosti meja. Mejo dojemam kot urejevalni princip, ni pomembno, kdo živi na tej in kdo na oni strani. Že samo dejstvo, da obstaja razmejitvena črta, vnaša red in orientacijo v svetu. Vse življenje sem si prizadeval za odprto mejo, da bi ta postala prehodnejša. Ta železna palica (pokaže na mizo) je kos zapornice mejnega prehoda pri Botaču [zaselek v dolini Glinščice, med Boljuncem na tej in Kozino na oni strani meje], darilo domačinov, na katerem piše: »To je sad tvoje družbene zavzetosti.« Tisto noč [21. decembra 2007, ko je Slovenija vstopila v schengensko območje] smo dobesedno razžagali mejo, to zapornico stare Juge.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kje nameravate preživeti letošnje poletne počitnice, skladno z ukrepi za zajezitev pandemije?

19. apr. 2021 | 16:56
Odločil/a se bom, ko bom cepljen/a
Doma
V Italiji
V Sloveniji
Na Hrvaškem
V kakšni drugi državi
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo