»Vsi, ki delamo na Poti miru, verjamemo vanjo in za vse nas to ni le služba«

Že konec 80. let je skupina navdušencev s Kobariškega razmišljala, kako bi hotela pozabiti tisto, kar je najodločilneje zaznamovalo Soško dolino in Kras: morijo nedolžnih ljudi, ki so se na eni strani, oblečeni v zelene, na drugi pa v sivo-zelene vojaške uniforme, bojevali za kos zemlje, prepojen s krvjo.

Med ključnimi osebami, ki so naredile nekaj konkretnega za negovanje spomina na tako pomembne zgodovinske dogodke, je bil Zdravko Likar. S somišljeniki je leta 1990 ustanovil Kobariški muzej, leta 2000 pa Fundacijo Poti miru v Posočju, h kateri je leta 2007 pristopila Maša Klavora. Z veliko mero ustvarjalnosti, požrtvovalnosti in strokovnega znanja so ti navdušenci s partnerji, ki so se jim na tej poti pridruževali, ustanovili tisto, kar danes predstavlja enega izmed biserov Primorske: čezmejno Pot miru od Alp do Jadrana.

Prvo vprašanje posvetiva kobariškemu nastopu Alessandra Barbera. Šlo je za izjemen organizacijski zalogaj. Od kod pobuda? Kateri so zdaj vaši vtisi?

To idejo je partnerjem Interreg projekta Beyond Walk of Peace že pozimi predstavil predsednik goriškega društva èStoria Adriano Ossola. Pobudo smo hitro sprejeli, saj smo se zavedali pomena takega dogodka, hkrati pa tudi tega, da bo organizacija zahtevna. Pomembno nam je bilo, da poskrbimo za enakopraven odnos do obeh jezikov, zato smo pridobili najboljša tolmača, tolmaško tehniko in priskrbeli 700 slušalk. Hoteli smo, da bi čim več ljudi lahko poslušalo v živo ali po spletu, zato smo uredili dodatno prizorišče na trgu, Barbera smo hoteli predstaviti tudi slovenski javnosti. Pred leti ga je lahko sicer spoznala v intervjuju z Jernejem Ščekom, zdaj pa smo k sodelovanju povabili Janka Petrovca, ki je tudi navdušil javnost.

Želeli smo, da bi obiskovalci doživeli še kaj drugega, zato smo organizirali javna vodstva, stojnice z lokalnimi dobrotami, prodajo in podpisovanje knjig. Skupaj s kolegi iz partnerskih organizacij in mojo sodelavko Suzano Hvala, ki je skrbela za vse v fazi priprave in izvedbe, smo odlično sodelovali, probleme smo reševali konstruktivno, zato smo kljub obilici drugega dela mirno usklajevali vse, na dan gostovanja Barbera pa uživali. To je bil dan, ko smo Slovenci in Italijani skupaj in strpno poslušali pripoved o dogodkih, ki so zaznamovali nas, a tudi številne druge ljudi po Evropi. V zraku je bilo čutiti mešanico radovednosti o tem, katera bo naslednja Barberova misel, racionalnega sprejemanja zgodovinskih resnic in zavedanja, kako krhka vrednota je mir in zakaj je potrebno konflikte reševati strpno, iskati skupne poti. Ta dogodek je bil res nekaj izjemnega, tudi zaradi veliko mladih, a za vedno boljše čezmejno sobivanje je potrebno vsakodnevno delo. In Pot miru to počne že vsaj 15 let.

Pot miru predstavlja ambiciozen projekt, ki se je izkazal za zelo uspešnega. Ob ustanovitvi niste vedeli, kaj bo iz tega nastalo, vendar ste vseeno nadvse pogumno sprejeli izziv in na koncu ustvarili nekaj, kar je lahko zgled za mednarodno ohranjanje spomina na vojne čase.

Zdravko Likar je že v 90. letih napisal, naj se območje soške fronte z ohranjanjem, raziskovanjem, izobraževanjem, promocijo poveže v Pot miru in naj fundacija postane povezovalka krajev, zaznamovanih s to vojno tudi po Evropi. Ko sem se leta 2007 na povabilo Zdravka pridružila ekipi, sem takoj razumela in sprejela poslanstvo in vizijo Poti miru. Vsi, ki delamo na Poti miru, iskreno verjamemo vanjo in za vse nas to ni le služba, zato se tudi s problemi pogumno soočimo. Z razvojem same organizacije in Poti miru je zorela tudi ekipa na fundaciji – trenutno imamo osem zaposlenih –, mreža partnerjev pa se je širila. Najprej smo delovali v Posočju, leta 2010 smo začeli povezovati čezmejni prostor, zadnja leta pa tudi druge institucije v Venetu, na Trentinskem, na Slovaškem, Poljskem, v Belgiji, Franciji, na Madžarskem, v Nemčiji ... V prihodnosti bi radi sodelovali z državami na Balkanu, saj je tudi tam potekala prva svetovna vojna, kjer pa je pozabljena. Moj moto je: bodimo zgled, četudi z majhnimi koraki in četudi je kdaj težko, pojdimo skupaj proti cilju, saj imamo zaradi vojne izkušnje in zaradi našega poslanstva posebno odgovornost in priložnost, da pokažemo, kaj lahko skupaj naredimo, če transparentno sodelujemo ter oblikujemo prave vrednote in cilje.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.