Goli, napredovanja, služba in ljubezen

»V boljše. Odprla so se mi nova vrata,« se svoje življenjske zgodbe v daljšem intervjuju za naš dnevnik spominja Sežančan, ki je pred prihodom v Italijo igral v 2. slovenski ligi (za klub Aluminij iz Kidričevega). »Prvi dan v Repnu je bil zame pravzaprav pravi šok. Januarja je bilo. Zeblo je. Sploh nisem vedel, kaj me čaka. Italijanščine sploh nisem govoril. Še dobro, da mi je takrat priskočil na pomoč pokojni prijatelj in soigralec Darko Škabar,« je dejal 36-letni »Ridži«, ki je še opisal, kako so ga tedanji predsednik Niko Centrone, Edo Škabar in Danilo Ravbar povabila v belo-rdečo družino: »Tisto leto sem bil tudi poskusnih treningih s Kekovim Mariborom. Izbrali so Rakoviča, čeprav so mi dali drugo šanso, češ da se ekipi pridružim v spomladanskem delu. Pred tem sem igral za sežanski Tabor v 3. ligi in sem dosegel 30 golov. V Kidričevem pa se nisem počutil dobro in sem se vrnil domov. Da bi se preizkusil v zamejstvu, mi je svetoval nekdanji igralec Vesne Žarko Aranđelović. V Repen pa me je odpeljal Maksi Grgič (nekdanji igralec Zarje Gaje in Vesne). Pa sploh nisem vedel, da so me Niko, Edo in Danilo že opazovali na neki tekmi druge lige.«
Ko ste prišli v Repen ...
»... sploh nisem vedel, kje sem in ne, v kateri ligi igra klub. Vedel sem le, da smo se zmenili za povračilo potnih stroškov, tam nekje okrog 300 evrov. Želel sem si le igrati in dokazati, da sem še dober. V drugem delu sezone smo se borili za obstanek. V sezoni 2004/05 pa je klub že prevzela družina Kocman. Spominjam se, da sem si rekel: 'Ok, ostal bom še eno sezono'. Napredovali smo v 1. AL in stvar je postajala vse bolj zanimiva. Ambicije so bile vedno večje. In začela se je lepa zgodba Krasa.«

Celoten intervju lahko preberete v današnji (nedeljski) tiskani izdaji našega dnevnika.