»Nogometaši niso hujšali zaradi diete, ampak zaradi stresa«

Nekdanji trener italijanske in irske reprezentance ter Juventusa, Interja in številnih drugih evropskih klubov - Trapattoni je med redkimi trenerji, ki je osvojil naslov v štirih različnih državah, v Italiji, Nemčiji, Avstriji in na Portugalskem - je z običajno vljudnostjo in nasmehom podpisal številne avtograme in z veseljem pristal na selfije z navijači. Z njim smo se najprej pogovorili o razlogih za spodletelo uvrstitev na svetovno prvenstvo italijanske reprezentance: »Mislim, da sta bila razloga za izločitev v glavnem dva. Veste, italijansko prvenstvo je sila zahtevno. Najbrž ne bo najlepše, saj sta gotovo angleško in nemško prvenstvo bolj zabavni, ampak nobeno ni tako stresno kot italijansko. V vsakem velikem mestu, naj bo to Rim, Milan ali Turin, so pritiski zelo veliki. Naj povem anekdoto. Ob torkih, ko smo znova začeli trenirati po nedeljskih tekmah, sem vedno tehtal igralce in v povprečju so bili vsi za 2,5 do 3 kg lažji. Potem so med tednom pridobili te kilograme. In hujšali niso zaradi diete, temveč zaradi stresa. Pritisk je vedno ogromen. Zdaj zahtevajo prepričljivo igro. Zame to ni nikoli bila prioriteta. Gledal sem na rezultat. Gianni Agnelli mi je večkrat rekel: 'Veš, danes se nisem zabaval, ampak smo zmagali!' Zame je bila vedno na prvem mestu uvrstitev v naslednjo fazo. Če bi do tega prišlo z lepo igro, toliko bolje, ampak se nisem s tem obremenjeval. Obenem so bili najboljši igralci, ki jih trenutno imamo na razpolago, v obdobju dveh tekem proti Švedski daleč od prave forme.«
Nekateri ponujajo kot recept za boljše rezultate reprezentance omejitev števila tujcev v klubih. Se strinjate s tako rešitvijo?
Mislim, da niso tujci problem italijanskega nogometa. Gre za generacijski problem. Treniral sem vrhunske nogometaše, kot sta bila Platini in Boniek. Prvi Francoz, drugi Poljak. Ko sem jaz igral, sem videl prostega igralca na razdalji 10-15 metrov, Platini ga je videl na razdalji 70 metrov. Tega ne moreš trenirat. To je genetika. Že na osnovni šoli med urami matematike ugotoviš, da je tvoj sošolec bolj brihten in v nekaj sekundah reši račun, medtem ko se ti zaman trudiš. Isto se dogaja pri nogometu. Nekdo se rodi šampion, s trdim delom lahko največ ustvariš zelo solidnega igralca. Res je, da je italijanskih igralcev v A-ligi vedno manj, a kdor kupi vstopnico želi videti čim kakovostnejši spektakel. Če mu boljšo igro zagotovijo tuji nogometaši dvomim, da bi privolil na omejitev tujcev.
Tudi na klubski ravni sta italijanski ekipi v ligi prvakov, Juventus proti Realu in Roma proti Barceloni, doživeli pravo blamažo.
Španske ekipe so naša nočna mora. Enostavno si v tem trenutku španske ekipe lahko privoščijo najboljše igralce na svetu. Naj bo to zaradi višjega proračuna, a tudi bolj ugodnih davčnih pogojev. Igralcem ponujajo vsote, ki so za italijanske klube težko dosegljive. Veste, ko imaš v svoji ekipi Messija ali Ronalda, je potem veliko lažje zmagati. A zmaga ni vedno gotova. Znova bom naredil skok nazaj. Ko smo leta 1963 igrali proti Braziliji, sem se dobesedno prilepil Peleju. On se žoge ni dotaknil celo tekmo, jaz ravno tako, zmagala pa je Italija. Je tako sramotno, če se leta 2018 odločiš za mož moža obrambo nad najboljšim od nasprotnikov? Najbrž ste vi mediji prvi, ki nočete, da bi italijanska ekipa igrala tak nogomet, a jaz sem bil pripravljen žrtvovati lepo igro za ugoden rezultat.

Celoten intervju smo objavili v nedeljski tiskani izdaji našega dnevnika.