Brez emocij smo le živeča trupla

Na tej olimpijadi se mi stalno dogajajo stvari, ki jih nisem nikoli prej doživel, in za katere sem mislil, da jih tudi ne bom nikoli. Tako se mi je zgodilo včeraj, da sem kričal in rogovilil po sobi, vse začinjeno z neprimernimi besedami, ko je Slovenija osvojila v ekipnih skokih na veliki skakalnici »le« srebrno kolajno namesto toliko želene zlate, ki bi si jo vsekakor zaslužila. In v duhu časa sem takoj pomislil na svetovno zaroto, ki je poskrbela, da zmagajo Avstrijci namesto naših. Kot že stalno ponavljam imam občutek, da je letošnja olimpijada velik Truman Show in zdaj resno mislim, da je režiser vsega tega dogajanja Avstrijec. Cene Prevc, domnevno najšibkejši slovenski člen (v resnici če bi Slovenija zmagala, bi kar vse štiri kolajne morali dati samo njemu), je v drugi seriji finala skočil odlično in Slovenija je krepko povedla. Potem je stopil v tretji seriji v akcijo gor navedeni Avstrijec in poskrbel za »krajo« stoletja. Ko skoči Timi Zajc so razmere na skakalnici obupne z močnim vetrom v hrbet prav na hrbtišču skakalnice, in proti temu ni rešitve. Veter te naravnost potisne nekaj metrov navzdol in potem moraš le rešiti, kar se rešiti da. Zajc sicer ne izvede perfektnega skoka, ali to, kar pokaže, je vsekakor zelo spodobno. Potem pa režiser pritisne na gumb, ki urejuje veter, in so za naslednje skakalce razmere idealne. Vsi skočijo proti dnu skakalnice, povede Avstrija, Slovenija pade na drugo mesto, in za ovratnikom pihata še Norveška in Nemčija, ki sta se zdeli povsem odpisani. In Sergio prične rogoviliti, ko pomisli na najslabše, da lahko Slovenija ostane celo brez kolajne. Na srečo v zadnjem skoku Peter Prevc obrani brez velikih težav drugo mesto in srebro je naše. Mogoče je, da se je nas avstrijski režiser usmilil, in je zato prisilil olimpijskega prvaka na isti skakalnici, Norvežana Lindvika, da skoči povsem povprečno in da nam torej ne zagreni preveč dneva. Vidite torej, jezen sem kot ris, ker smo osvojili »le« srebro. Kje so časi, ko se je vsaka slovenska kolajna, katera koli (se spomnite praznovanja za tri brone dosežene v Lillehammerju pred 28 leti?), večdnevno proslavljala? Ni kaj, očitno tudi sam postajam končno »normalen« Slovenec.

Če seveda pomislim na vse bolj trezno, je srebrna kolajna velik dosežek, ki se je še na začetku te sezone zdel precej izven dometa slovenskega skakanja. Zanimivo je tudi, da sta bila v postavi dva brata, Peter in Cene Prevc (pred par leti smo vsi mislili, da bodo kar trije, a se je verjetno najbolj talentiran od vseh, in to še najmlajši, Domen, medtem zgubil po poti iz razlogov, ki verjetno segajo v druge domene), in da torej letošnja olimpijada kar mrgoli bratov, ki sežejo po kolajnah, kot na primer Norvežana Johannes in Tarjej Boe, zlato in bron na isti tekmi v biatlonu (štafeta še pride), ali brat in sestra s Finske Kerttu in Iivo Niskanen, prva srebrna, drugi že zlat in bronast (med drugim so doslej finske kolajne v glavnem le njune). So pa še drugi, kot na primer dvojčka z Madžarske v hitrostnem drsanju na kratke steze (short track), ki sta, mislim, po očetu Kitajca, po materi pa Madžara in eden od njiju (ne me vprašati kdo), je celo zmagal na 500 metrov.

Ne morem pa končati današnjega prispevka, ne da bi se vrnil na nedeljo in neverjetno zgodnje jutro pred televizorjem, ko sem videl spet nekaj, kar nisem nikoli prej videl in kar tudi nisem si nikoli mislil, da bom kdaj doživel. To namreč, da prav Slovenec na najvažnejši tekmi kariere, po povprečni (za njega) prvi vožnji v veleslalomu, uprizori v drugem teku v snežnem metežu sanjsko vožnjo, eno tistih voženj, ki gredo v zgodovino v stilu Thoenija ali Stenmarka. Da ga uvrstijo med olimpijske legende, mu je zmanjkalo res malo. Moral bi zmagati, potem ko je bil po prvem teku le osmi, ali mu je to onemogočil fantastični mladi Švicar Odermatt, ki je na koncu ohranil pred njim, govorim seveda o Žanu Kranjcu, pičlih 19 stotink sekunde prednosti, medtem ko je bil tretji (aktualni svetovni prvak!) že več kot celo sekundo zadaj. Včeraj, ko sem se jezil za »samo« srebrno kolajno, sem takoj primerjal svoje vedenje s tistim iz prejšnjega dne, ko sem veselo skakal po sobi in vihtel pesti v zrak prav za isti dosežek. Očitno je vsaka tekma zgodba zase, ali prav v tem je tudi eden od čarov olimpijskih iger: isti dogodek ljudje okoli po svetu doživljajo povsem drugače, za nekoga je to veselje, za drugega žalost in razočaranje. Za vse pa je vedno veliko doživetje, ki se ga potem spominjajo za zelo dolgo časa. Emocije in občutki so bistveni del naših življenj. Dajmo se no že enkrat tega zavesti, govorim za vse tiste, ki imajo šport za nekaj postranskega. Emocije niso postranske, so sol naših življenj. Brez njih smo le živeča trupla.