Iz Boljunca na ... Everest

Marsikdo, ki se je peljal tam mimo, je najbrž v petek opazil fanta, ki je nepretrgoma sedemnajst ur in triindvajset minut kolesaril iz Boljunca preko Krogelj in Doline v Prebeneg. Bil je 16-letni Dejan Ušaj, doma s Cola v Občini Repentabor, dijak pravkar zaključenega drugega letnika smeri uprava, finance in marketing na tržaški šoli Žige Zoisa. Uspešno je zaključil Everesting. Kaj pa je to? Everesting je kolesarski izziv. Treba si je izbrati en klanec in ga prevoziti tolikokrat, da skupaj naredite 8.848 višinskih metrov, kot meri najvišjih vrh sveta Mount Everest. Podvig ni časovno omejen, prav tako si lahko sami izberete klanec. Edino pravilo je, da ga opravite v kosu, torej brez premora za spanje, kar ga dela tako ekstremnega. Pogumni Dejan (letnik 2005) je izziv začel ob 5.25. »Startal sem v Boljuncu. Vzpon, ki je dolg nekaj manj kot tri kilometre in pol, sem zaključil pri mejnem prehodu nad Prebenegom oziroma pod Socerbom. Iz Boljunca do mejnega prehoda znaša 217 metrov višinske razlike. Da bi dosegel Everest (8848 m nadmorske višine) sem moral vzpon premagati kar enainštiridesetkrat,« nam je včeraj dopoldne, dan po uspešno opravljenem izzivu, povedal Dejan, ki je v nadaljevanju še dejal: »Kolesaril sem približno štirinajst ur. Ostale tri ure sem so bile namenjene počitku, saj je bilo zelo naporno in sredi dneva tudi zelo vroče. Zelo pomembno je bilo, da sem stalno hidriral telo in seveda vsakih 45 minut tudi nekaj dal pod zob. Če ne bi bil pozoren do pravilnega prehranjevanja, ne bi uspel zaključiti izziva.«Ušaj se je kolesarstvu približal pred enajstimi meseci. »Za ta šport sem se odločil, da bi shujšal.« Januarja je začel razmišljati o Everestingu, »Trenirati sem začel februarja. Od takrat sem prevozil nad tisoč kilometrov. Pomembno je sicer bilo, da sem veliko ur preživel na kolesu. Tako sem telo privadil na dolgotrajen napor.« Dejanu je stalno stala ob strani sestra Nikol, ki je skrbela za logistično podporo. »Njej se moram največ zahvaliti, da sem lahko uspel zaključiti Everesting. Nato so mi priskočili na pomoč še številni prijatelji. Omenil bi bratranca Mateja Skerka ter prijatelje Denisa Stefanija, Daniela Skerla in Erika Bordona, ki je z mano opravil zadnjih deset vzponov. Za nasvete in podporo se moram zahvaliti Stefanu Bevilacqua, ki upravlja športno trgovino v Bazovici,« je dodal Dejan, ki je do konca nižje srednje šole igral košarko. Zdaj pa bo nadaljeval s kolesarstvom. »Začrtal si bom nove cilje. Morda že konec poletja se bom odpravil na kako daljšo turo. Zdaj pa se bom malce odpočil in pomagal na domači turistični kmetiji v Nabrežini.« Na vprašanje, koliko je pri takih podvigih pomembna fizična priprava in koliko psihološka prepričanost, je Dejan odgovoril: »70 odstotkov glava, 30 pa telo.«