#jazostanemdoma: Matej Černic v Apuliji

Koronavirus se iz severa zdaj širi tudi na jug Italije. V Apuliji, kjer že več let živi gabrski odbojkar Matej Černic, letos pri Bariju v B-ligi, so sicer do včeraj našteli nekaj manj okuženih več kot v naši deželi.

Matej, kako je pri vas v Francavilli?

Doma smo. Čakamo, da bo vsega konec. Stalno spremljamo novice, sicer pa se strogo držimo pravil.

Kako je s širjenjem koronavirusa v Apuliji?

Nič hujšega ni, k sreči. Podobno je kot v Furlaniji Julijski krajini. Vendar mislim, da bo čez kakih deset dni huje. Res veliko ljudi se je iz severa v prejšnjih tednih vrnilo domov, na jug. Kar pa se mi sploh ne zdi fer, saj to pomeni, da nimajo spoštovanja do drugih. Med njim je bilo veliko takih, ki so se sem vrnili zato, da bi stali ob strani starih staršev. A kaj, ko bi bilo najbolje ravno obratno, torej da bi potrpeli daleč od starejših oseb, ki so med najbolj ranljivimi.

Koliko časa ste že doma?

Kake tri tedne. Že prej smo se preselili k staršem svoje žene, saj pri nas ravno prenavljamo. Ker pa so stari starši starejši, smo zelo pozorni, da čim manj zapuščamo dom.

Najbrž edinole odhajate v trgovino?

Če kaj potrebujemo, grem jaz v trgovino. Sicer pa nam vse potrebno prinesejo na dom, tako da nam ven ni treba.

Koliko časa pa že ne trenirate?

Če se dobro spomnim, sem bil na zadnjem treningu v začetku meseca. En teden po prekinitvi prvenstev smo še trenirali, nato pa so zaprli telovadnico in vsega je bilo konec.

Ali trenirate doma?

Seveda, trikrat na teden po uro do uro in pol. Sicer ni isto, a ohranjam na tak način vsaj malo forme. Če se bo prvenstvo ponovno začelo, moram biti pripravljen. Sicer pa sploh ne vem, kaj bodo odločili v zvezi s tem.

Kakšne vaje izbirate?

Predvsem take, da ohranjam mišično moč in tiste za preprečevanje poškodb. Nekaj rekvizitov imam k sreči doma, saj sem si jih nabavil v vseh teh letih. Navadno doma treniram tudi poleti. To ni prava telovadnica, imam pa nekaj uteži, večjo žogo, odbojkarsko žogo, tekalno stezo, nekaj elastik. Opremo uporablja namreč tudi žena.

Sezona se je prekinila, ko ste si zagotovili nastop v finalu četverice italijanskega pokala B-lige in ko s tekmo manj vodite v skupini E. So bili tako visoki cilji tudi načrtovani?

Cilj društva iz Barija je napredovanje v A3-ligo in osvojitev italijanskega pokala. Ne vem pa, če se bo prvenstvo sploh končalo. Vprašljivo je, če bomo še igrali prvenstvene tekme ali bodo razpisali samo play-off. Upam samo, da bo prvenstvo na tak ali drugačen način zaključeno konec junija, ne pa kasneje.

Kakšna je sploh raven B-lige? Seveda to ni A-liga, se pa igra. V ekipah srečaš tudi kakovostne igralce, in ko me vidijo na drugi strani mreže, vsi odigrajo vedno s prestavo več. Prav zato imamo včasih nekaj težav več, saj proti nam vsi igrajo maksimalno. Smo pa tehnično boljši, zato je prvo mesto povsem zasluženo. Sem se pa vrnil tja, kamor sem začel svojo kariero. V sezoni 1996/97 sem zadnjič igral pri Valu v B-ligi, nato pa prestopil v A-ligo. Krog se je skratka zdaj sklenil.

Boste pri 42 letih še nadaljevali z igranjem?

Bom. Seveda, če bo moje telo zadržalo še dodatne napore. Volje mi ne manjka, prej obratno. Imam je še več, kot pred leti. Odbojka je moje življenje. Ko sem nastopal v najvišjih ligah tudi širom po Evropi, je bila to služba, tu so bili drugi občutki in po tolikih letih sem prišel do točke, ko mi je bilo vsega dovolj. Zdaj pa je povsem drugače, uživam in se še zabavam. Zato sem se že pogovarjal s predsednikom kluba in mu dal svojo besedo za naprej.

Naslednje leto bi torej lahko igral spet v A-ligi ...

Tako, v A3-ligi. Predsednik je zelo ambiciozen. Rad bi popeljal Bari vse do superlige. In ponavlja mi, da bi ga veselilo, ko bi bil jaz še del te zgodbe. Res pa je, da sem fizično kar izpet, tako da moram paziti na svoje telo.

V Bari se je po začetku sezone preselil še en Goričan, to je Štmavrc Sandi Persoglia.

Res je, on igra stalno v prvi šesterki. Je bolj tih, tak kot jaz v mladih letih. Tehnično lahko še napreduje, predvsem mora pridobiti kontinuiteto. V B-ligi pa dela razliko.

On se redno vrača v domačo Gorico. Ali vam poroča, kako je doma?

Res. Vedno mi pove, kje je bil in kako je doma. Tudi v tem mi je podoben, saj sem se tudi jaz v mladih letih vsak vikend vračal domov. Zdaj, če mi uspe, pa se vrnem v Gabrje le deset dni na leto.

Ste pa najbrž ravno v tem obdobju v stalnem stiku z domačimi, kajne?

Seveda sem. Večkrat pokličem mamo in očeta ali sestro. Vsi so zdravi. Mislim, da je vsekakor na vasi bolj varno kot v mestu.