»Ko sem študiral v Ljubljani, smo dosegali najboljše rezultate«

Dolgoletni vratar kriške Vesne in zdravnik, doma iz Slivnega, je spregovoril o športnih dosežkih in ponudbi iz oddaljenega kraja, pa tudi o svoji študentski in poklicni poti

Iz torkove priloge Šport plus.

Edvin Carli se je z veseljem odzval na povabilo na pogovor. Do lani je bil glavni vratar, letos je pustil mesto Jakobu Bremcu in drugemu vratarju Alessandru Boumelhemu, sam pa je na razpolago kot tretja zamenjava, kljub temu je pred dvema tednoma odigral celo tekmo. Trenira enkrat tedensko z ekipo, kadar pospremi sinova na trening, pa se posveti samostojni vadbi.

41-letni zdravnik veselega značaja živi v Slivnem z ženo, s sinovoma, starima 10 in 8 let, ter petletno hčerko. Včasih pomaga na domači kmetiji, kjer je pred kratkim pobiral oljke.

Ste od vedno igrali nogomet v vlogi vratarja?

Že oče je bil vratar, brat je igral v polju, mene so nekoliko usmerili v to vlogo. Mogoče zato, ker nihče ni želel igrati v vratih, sem že v mladinskih ligah nastopal s starejšimi igralci in si nabiral izkušnje. Za to vlogo sem se takoj navdušil.

Ali ste kdaj prejeli ponudbo za igranje na poklicni ravni?

Ko sem bil star 17-18 let, me je snubil apulijski Gallipoli, ki je takrat imel načrt, da v nekaj letih pride do B-lige, kar se je tudi zgodilo. Takrat nisem verjel, da jim bo uspelo in sem želel raje izdelati maturo, kljub temu, da mi je predsednik kluba zagotovil, da matura ne bo problem, ker bo on uredil (smeh). Zmanjkalo mi je malo poguma, da bi naredil tak preskok, zdaj bi verjetno sprejel. Šport lahko treniraš na visoki ravni, dokler si mlad.

Ali lahko obnovite svojo študijsko pot do zdravniškega poklica?

Po obveznem šolanju in tržaški trgovski sem diplomiral na fakulteti za zdravstveno nego tržaške univerze in se kot zdravstvenik zaposlil pri podjetju Asugi, na okraju Kras. Pri 24 letih sem se še vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Že prej me je zanimala medicina, a me je strašila študijska pot, saj ko si mlad, je šest let kar dolgo obdobje.

Ste med ljubljanskim študijem redno trenirali in igrali?

Vedno pri kriški Vesni, treniral sem bolj malo, vendar smo prav v tistem obdobju dosegli najboljše rezultate, saj smo igrali v elitni ligi in za italijanski pokal. Tiste sezone so bile zelo uspešne.

Kako ste se preživljali med študijem? Namreč, opustili ste službo in se odločili za velik korak.

Dobival sem štipendijo, za študentski dom sem odšteval približno sto evrov mesečno, za hrano sem si pomagal s študentskimi boni. Nekako sem se ponovno prilagodil študentskemu življenju. Diplomiral sem malo pred rojstvom prvega sina in se nato zaposlil v izolski bolnišnici, kjer sem opravil še specializacijo iz otorinolaringologije. Pred enim letom sem odprl lastno ambulanto v Tržiču, kjer mi pomaga žena, diplomirana medicinska sestra. Enkrat tedensko sem v splošni bolnišnici v Šempetru.

Poleg strokovne literature berete tudi druge knjige?

Nekaj knjig na leto si privoščim, predvsem romane. Rad berem Paula Coelha.

Kako se počutite v poitalijančenem priimku?

Vem, da sem Slovenec. Večkrat sem razmišljal, da bi postal Kralj, vendar me je vsakič prestrašila birokracija. Ne glede na to, moji otroci se vsi pišejo Kralj, saj so rojeni v Sloveniji, kjer se lahko da katerikoli priimek otrokom, in tudi odrasli si lahko po želji zamenjajo bodisi ime kot priimek. Ob vpisu v italijanski register pa so se matičarkam kar dvignili lasje, ker po italijanskih zakonih morajo otroci nositi uradni priimek očeta (smeh). Na koncu pa so v pisarni rešili tudi to zadevo in se moji otroci pišejo v izvirni obliki, kot je bil rojen moj nono.