Prijava
Dark Theme
Slovenska manjšina se je 25. obletnice sprejetja zaščitnega zakona spomnila s tremi pobudami, ki so bile vse, tako ali drugače, zanimive. V Gorici sta srečanji priredili SKGZ in krožek Anton Gregorčič, v Rimu pa je o obletnici tekla beseda na pobudo slovenskega veleposlaništva v sodelovanju s senatorko Tatjano Rojc. Prireditve so si bile vsebinsko precej narazen, kljub različnim ocenam zakona so bili vsi sodelujoči mnenja, da je bila zaščita prelomni dogodek ne le za manjšino, temveč tudi za naše širše jezikovno mešano okolje ter nenazadnje za odnose med Italijo in Slovenijo.
Zakon 38 iz leta 2001 seveda ni popoln (kateri zakon je brez napak in pomanjkljivosti?) in nekateri členi se le delno izvajajo oziroma se sploh ne. Mislimo na ustanovitev slovenske sekcije v sklopu tržaškega konservatorija Tartini, ki bo zaradi »višje« državne zakonodaje ostal mrtva črka na papirju, ter na olajšano izvolitev parlamentarcev slovenske narodnosti. Neizvajanja tega člena doslej sicer nismo občutili, ker smo od leta 2001, in še prej, imeli in imamo slovenske parlamentarce. Če bomo po prihodnjih volitvah še imeli zastopnika v Rimu, pa je velika neznanka.
Prav je, da se spomnimo pomembnih in prelomnih obletnic, komemoracije pa si zaslužijo tisti, ki so odšli. Zaščitni zakon je živ in še kako aktualen, čeprav je sad specifičnih zgodovinskih ter političnih okoliščin, ko je bila v Italiji na oblasti leva sredina.
Ko govorimo o zaščiti, je smiselno, da razmišljamo o tem, kje smo in kam gremo ter ne toliko, kje smo nekoč bili. Če se že hočemo zazreti nazaj, je v manjšini takrat vladalo edinstveno vzdušje, predvsem zaradi veselja nad sprejetjem zakona, a tudi zaradi številnih skupnih pogledov, ki so bili doma v naši skupnosti.
Vsako obdobje je edinstveno, torej nobene nostalgije do preteklosti. Manjšino vodijo novi ljudje, živimo v burnih časih, skupni pogledi pa so žal stvar preteklosti. In vendarle ne manjka izzivov. Eden od teh je predstavništvo v italijanskem parlamentu, o katerem smo namesto iskanja minimalnega skupnega imenovalca priča stalnim prepirom. Živimo v pluralizmu in nihče ne pričakuje soglasja, vsaj resno soočenje pa je najmanj, kar lahko zahtevamo.
Tudi o prihodnosti naše šole obstajajo različni pogledi. Za razliko od politike, pa se na tem področju vsaj nekaj premika v pravo smer. V mislih imamo šolski forum, ki ga snujeta krovni organizaciji. Vsi si želimo, da bi iz tega nastalo kaj koristnega za manjšino. Izhodišča so še kar spodbudna in upamo, da ne bomo razočarani.
Ob rojstnem dnevu navadno voščimo slavljenki ali slavljencu vse najboljše ter da bi se mu izpolnile vse želje. Našemu zaščitnemu zakonu ob 25. rojstnem dnevu voščimo, da bi še dalje služil namenu, za katerega je bil sprejet, ter da bi bil v spodbudo našim političnim predstavnikom, da zakopljejo bojno sekiro in se začenjajo pogovarjati. Za dialog ni nikoli prepozno.
