Nedelja, 14 avgust 2022
Iskanje

Polarni mraz

Brez (virtualne) dlake na jeziku: olimpijska rubrika Sergia Tavčarja – št. 12

Peking |
21. feb. 2022 | 10:26
Dark Theme

Piše Sergio Tavčar:

Vsak še toliko prefinjen stroj se prej ali slej pokvari, če ga neprestano »drkaš«. Tako se je organizatorjem vesoljnega Truman Showa v Pekingu zgodil dan pred koncem razpad sistema. Gumbi so odpovedali in je stroj za ustvarjanje kulise videoigrice ponorel. Nenadoma se je zmrazilo preko vsake mere, začel je pihati močan veter, razmere so postale neznosne in so tako morali prenesti (? – ko sistem propade, ga je težko na hitro zakrpati za prvo silo) smučarsko ekipno tekmo, predvsem pa so se morali izneveriti skoraj stoletni tradiciji, tako da je moški tekaški maraton, panoga kraljica vsakega tekaškega programa, namesto 50 km bil dolg le 28,4 km (?), in od maratona ni ostalo nič. Je pa ostalo trpljenje za vse nastopajoče, ki so v nemogočih razmerah prišli na konec izmučeni, z razlikami, ki bi jih lahko meril z budilko. Seveda so konservativci in zagovorniki tradicije takoj skočili pokonci ob takem skrunjenju. Hotel bi videti njih na progi. Pravzaprav bi jih kar poslal nanjo in jim naročil, naj speljejo vsaj en krog (7,1 km) in da le potem, če preživijo, povejo svoje. Glej hudiča, v takih sibirskih razmerah so se, bog ve zakaj, najbolje znašli Rusi, ki so zmagali z Boljšunovim (ki pa je toliko boljši od ostalih, da bi zmagal, tudi če bi tekmovali z rolkami sredi Sahare) in uvrstili štiri svoje tekmovalce med prvih osem.

In že ker govorim o Rusih, nekaj moram povedati, pa čeprav vem, da se bom zameril marsikomu. Močno sem se razhudil nad reakcijami ruskih oblasti, ko se je predsednik MOK-a Bach obregnil ob obnašanju razvpite trenerke (piše se Georgievna por. Tutberidze) uboge Valijeve, ko jo je, namesto, da bi jo potolažila in izrekla kako lepo besedo, takoj po njenem katastrofalnem nastopu okarala, češ, zakaj se je nehala boriti po ponesrečenem axlu (skok naprej z obratom, za nepoučene). Vsi so v Rusiji stopili njej v bran in rekli, da je s takimi metodami prinesla Rusiji obilico naslovov in kolajn, torej ima prav, da se tako obnaša. Seveda je za naše evropske pojme tako razmišljanje naravnost kruto in nečloveško. Med drugim nam da razumeti, zakaj je za Ruse doping normalen pripomoček za dosego rezultatov in zmag, in edino važno je, da se ga ne odkrije. Zdravje, tako telesno kot psihično, je za njih očitno španska vas. Verjetno imajo pri vsem tem svojo vlogo tudi fevdalna razmerja, ki so tam vladala dolga stoletja, ko je bil človek le orodje in sredstvo, razmerja, ki jih je naslednji režim le prilagodil novim razmeram. Pošteno povedano, meni se take stvari gabijo. To ni šport, kot ga pojmujem jaz in upam tudi vsi tisti, ki imajo šport pri srcu. To ni tisto, kar hočem videti na olimpijadi. Tudi zato, ker prav take stvari dajejo duška vsem tistim, ki sovražijo šport in vidijo v njem le njegove temne plati – v glavnem dobičkarstvo in njegovo izkoriščanje v politične oportunistične namene, ki sicer obstajajo, nihče ne more tega zanikati, in ne vidijo vsega tistega lepega, ki ga prinaša, ko pravilno pristopiš do njega.

Sem pa popoldne užival v hokeju, ko sem gledal tekmo za bronasto kolajno med Švedsko in Slovaško. Skušal sem se vživeti v občutke, ki jih je doživljal takrat povprečni Slovak, ki je sedel pred ekranom. Prišel sem do zaključka, da je morala ta tekma biti za Slovake isto, kot je bil za nas polfinale košarke v Tokiu med Slovenijo in Francijo. Bolje povedano, prepričan sem, da se je v zgodnjih popoldanskih urah na Slovaškem življenje povsem ustavilo. Tam je hokej religija, vsa Slovaška je namreč kar se tega tiče neke razširjene Jesenice. Doslej so prišli na olimpijadi kot samostojna država le enkrat v polfinale leta 2010 in končali četrti, potem so dvakrat izgubili proti, ne boste verjeli, Sloveniji (!), in letos se jim je spet končno ponudila nova priložnost. Prepričan sem, da če bi pred tekmo opravili anketo z vprašanjem: »Ste pripravljeni se odreči zlatu Vlhove za hokejski bron?«, bi bil odgovor plebiscitaren v korist hokeja. In na mojo veliko srečo, navijal sem namreč zelo srčno za naše severne daljne bratrance, so osvojili oboje. Zmagali so celo 4 proti 0, ali zadnja dva gola ne štejeta, ker sta bila dosežena v zadnji minuti v prazna vrata. Neka vzporednica s Slovenijo v košarki se lahko najde v tem, da tudi Slovaki imajo svojega Dončića. Res neverjetne stvari počenja 17-letni Šlafkovskij, ki bo nedvomno prihodnja velika zvezda profesionalnega hokeja. Včeraj je med drugim dal dva gola in je bil na koncu najboljši strelec turnirja.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava