Prava paša za oči

Dan pred tekmo (Katero? Tisti, ki ne veste, poiščite informacije pri tistih sto tisočih Slovencih - ! – ki so bili predvčerajšnjim pred ekranom ob treh ponoči) je minil mirno in brez pretresov. Kar se tiče slovenskih nastopov, smo malo že razvajeni, kajti res je, da je Janja Garnbret zmagala v kvalifikacijah za jutrišnji finale, ali kako je mogoče, da je bila pri težavnostnem plezanju »komaj« četrta? Moram priznati, ali prosim, ne povedati tega nikomur, da sem sladkobno užival, ko so najprej Srbkinje pometle z italijanskimi odbojkarskimi t.i. superzvezdami in posebno drago mi je bilo, ker je njihov krvnik Boškovićeva kopija moje ljubljene Stane Katić, kanadske igralke srbskega rodu, detektivke Kate Beckett v moji kultni televizijski seriji Castle. In potem, ko so spet Srbi znova pometli z Italijani v četrtfinalu vaterpola. Res luštno. Na koncu se mi je tudi pritihotapila zlobna ugotovitev, da Italija nima v polfinalu ekipnih športov nobene ekipe, Slovenija pa jo ima. Resnici na ljubo nisem bil celo jutro tako zlobno nastrojen proti Italijanom. Res sem bil vesel, ko je italijanska ekipa zmagala v kolesarskem zasledovanju na stezi, in to najprej, ker je bila finalna dirka proti Dancem izredno izenačena in dramatična, in da bi jo zmagali, so morali Italijani premagati svetovni rekord, predvsem pa, ker je bil njihov heroj Filippo Ganna, ki je ostal praznih rok na kronometru, peti kot svetovni prvak na dirki, ki jo je premočno zmagal Primož Roglič, in so ga potem spletni idioti zasuli pod kritike, češ, kako lahko ostane brez medalje na tekmi, ki jo zmaga neki Balkanec, ne da bi sploh upoštevali dejstvo, da je bila trasa, tako kot je bila idealna za Rogliča, prav tako je bila zanj najslabša, kar je lahko pričakoval. Včeraj se je postavil na čelo italijanskega vlakca slab kilometer pred ciljem, ko je Danska imela še skoraj sekundo prednosti, izničil je to prednost in na koncu je Italija zmagala z desetinko prednosti. Hotel bi zdaj vedeti, kaj bodo pisali tisti kreteni, ki so ga pred tednom tako hudo kritizirali. Res kapa dol, fant je neverjeten.

Užival sem seveda tudi v atletiki. Seveda bi morali v tem športu najprej narediti krepko protidopinško akcijo. Proti komu? Seveda proti stezi, ki je sumljivo prehitra in tudi proti novim atletskim copatam, ki so take, kot da bi imele nevidne vzmeti pod podplatom. Ob teh »drogiranih« rezultatih pa so vseeno tekme neverjetne. To, kar je naredil Warholm na 400 z ovirami bo ostalo zapisano v zgodovini, meni pa je bil izredno všeč ženski finale na 1500 metrov, kjer sem videl najlepšo tekačico (v smislu tekaške lahkote, elegance in tehnike), ki sem jo kdajkoli videl, Američanko Athing Mu, komaj 19-letnico, ki je premočno zmagala in ob tem ni pokazala skoraj nobenega znaka napora. Res fantastična paša za oči za vse nas, ki ljubimo kraljico športov, da lahko vidimo na lastne oči, kako je eden najbolj naravnih človeških gibov, to je tek, v resnici zelo zapleten proces, ki zahteva izredno prefinjeno tehniko, ki pa je, hvala bogu, prirojena lastnost, ki jo lahko s treningom le še izpopolnjujemo, ali glavno besedo ima pri tem še vedno naravni talent. Všeč mi je bila tudi izjava Maruše Mišmaš po res odličnem (nobene ironije) šestem mestu v teku na 3000 metrov z zaprekami: »Res je, moram biti zadovoljna, ali ko si na koncu tam z ostalimi v boju za kolajne in te nenadoma pobere in se ne moreš več boriti za odličje, ti vseeno ostane nekaj grenkega priokusa«. Spet izjava, ki ti potrjuje dejstvo, da so mladi Slovenci čisto nekaj drugega kot oni stari, ki so se zadovoljevali z drobtinicami. Seveda, ko vidiš vse te stvari, ena prvih misli, ki ti pride na um, je normalno vprašanje, ali so vse kolajne na olimpijskih igrah enakega leska, ali če hočete, važnosti. Kot novinar vem, da je to tabu tema, ki se ji moraš uradno izogniti, če le ti uspe. Če bi namreč uradno izjavil to, kar si vsakdo, tudi novinar, ne imejte nikakršnega dvoma o tem, misli, da ima namreč kolajna v atletiki, a tudi plavanju ali telovadbi veliko večjo težo kot kolajna v marsikaterem drugem športu, predvsem v tistih »modernih«, ki sem jih že omenil, bi te v hipu zasuli s psovkami in žalitvami goreči privrženci »zaničevanih« športov, ki bi ti v eni sapi prigovarjali, da zahteva njihov šport prav toliko truda in odrekanj kot vsi ostali in da so zato vsi športi enaki in da imajo tudi enako dostojanstvo. Ja, v redu ... a te vseeno ne prepričajo. Nekaj mora biti narobe s takim razmišljanjem, kajti čisti zdravi razum ti še vedno dopoveduje, da je zlata kolajna na 100 metrov v atletiki le nekaj drugega kot zlata kolajna v BMX-u, na primer. Za rešitev te dileme mislim, da je edini pravi kriterij upoštevanje razširjenosti posameznih športov in ob tem njihove popularnosti. Teči, skakati, metati, plavati, plezati, in potem brcati ali metati žogo, to so naravni gibi, ki jih delajo (ali so jih delali) bolj ali manj vsi otroci na svetu in, hočeš nočeš, so športi, v katerih pridejo do izraza prav ti osnovni načini ukvarjanja najprej z igro in kasneje s športom, tisti, ki so tudi najbolj razširjeni in popularni po celi zemeljski obli. In prav zato mislim, da je tudi prav (vem, da od danes naprej me veliko ljudi ne bo več pozdravljalo), da povemo, da so določene kolajne važnejše in prestižnejše od drugih.