Spomini na olimpijske igre in gostoljubne Sarajevčane

Na svoji dolgoletni časnikarski poti (najprej kot začetniški, okorni dopisnik in nato kot novinar do upokojitve) sem v živo spremljal le ene olimpijske igre. Bilo je to daljnega 1984, ko so zimske olimpijske igre (ZOI) potekale v Sarajevu, ki je bilo tedaj še mesto nekdanje Jugoslavije. Ker si tedaj uprava Primorskega dnevnika ni mogla privoščiti, da bi finančno krila moje bivanje v Sarajevu, sem moral kar sam poskrbeti za vožnjo in, kar je bilo najzahtevnejše, za vse ostale stroške v zvezi z bivanjem v tem lepem središču BiH.

Za tedanje moje bivanje v Sarajevu se moram predvsem zahvaliti prijatelju in že pokojnemu Ivanu Gianiju Furlaniču, ki je imel vsestranske stike z odbojkarskimi društvi in posamezniki ne samo v Italiji, temveč tudi v ostalih evropskih državah ter predvsem v nekdanji Jugoslaviji. Giani je imel tudi osebne stike z odličnim odbojkarjem Laslom Lukačem, ki je bival z družino v Sarajevu. Lukač, ki si je tedaj služil kruh v tujini, je "Džaniju" rekel, naj se za čas ZOI preselimo kar v njegovo stanovanje. In res sva se z Gianijem, skupno z radijskim reporterjem Mariom Šušteršičem, preselili v Lukačevo stanovanje. Tam nas je pričakala kar številna družina. Tedaj sem spoznal, kaj pomeni prava in iskrena gostoljubnost.

Sicer pa so se Sarajevčani zaradi svoje gostoljubnosti izkazali na vsakem koraku. Turiste so kar sami pospremili do tekmovališč, bili so z njimi prijazni in, čeprav niso obvladali njihovega jezika (v glavnem angleščine), so jim bili na razpolago za vsako uslugo.Napočil je 8. februar, dan odprtja iger. In tu mi je ostal v nepozabnem spominu dogodek, ki ga še posebno v sedanjem nemirnem času vojn in razhajanj med državami še kako pogrešam. Ob mimohodu tekmovalk in tekmovalcev iz 49 držav je ob prihodu sovjetske reprezentance eden izmed sovjetskih navijačev na tribuni vihtel zastavo svoje države. Pridružil se mu je eden od ameriških navijačev in skupno sta v objemu vihtela svoji zastavi. Po nekaj minutah so se tudi nekateri navijači drugih nastopajočih držav pridružili obema "zastavonošama" in zanosno so vsi skupaj vihteli svoje zastave.Ko sedaj pomislim, kako tudi v času olimpijskih iger širom po svetu razsajajo vojne, kar načeloma ni veljalo v antičnem obdobju, in da so žrtve teh morij predvsem otroci, me zajame globoka žalost.

Danes nad igrami bdijo le bogati sponzorji, multinacionalke in kopica požrešnih milijarderjev, ki jim je gotovo malo mar za ohranitev olimpijskega duha.Frankov življenjski uspeh.

Pa vrnimo se k mojim vedrejšim spominom iz Sarajeva 84. 14. februar 1984 je bil dan, ki se je zapisal v zgodovino slovenskega športa, saj je takrat 21-letni novogoriški smučar Jure Franko osvojil srebro v veleslalomu. Sarajevo je tedaj od veselja in ponosa zares ponorelo. Navdušenje večtisočglave množice je bilo nepopisno, tako da se je bliskovito oprijel slogan "Volimo Jureka više od bureka". In vemo, kako je bil tedaj (in je še sedaj) burek priljubljena jed v BiH.