»Spoštoval sem ljudi, ki so nas vozili na tekme in čistili slačilnico«

Iz torkove priloge Šport plus.

Mitja Pintar (letnik 1983) je igral pri Sovodnjah v prvi amaterski ligi, a so ga ustavili poškodba in potem nesoglasja s pridobitvijo izpisnice. Zato je prestopil k malemu nogometu.

Zadnja uradna tekma?

Pri nogometu pred 20 leti. Nato sem dve desetletji igral mali nogomet - do lanske sezone.

Začetki v športu?

Na neobdelanem travniku za hišo stare mame sem kot otrok preživel ogromno časa z žogo, nato sta me starša pri osmih letih vpisala h goriškemu Audaxu. Kasneje sem prestopil k Sovodnjam in deset let igral tam, do tekme, na kateri sem si polomil meniskus, hrustanec in pretrgal križno vez.

Kaj najbolj obžalujete?

Če se ne bi poškodoval, bi morda igral v višjih ligah. A to je življenje. Kdove, če bi nadaljeval, bi se mi pripetilo kaj hujšega.

Največji uspeh?

Morda to, da sem bil pri malem nogometu med boljšimi strelci v deželi.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali?

Ne. Nikoli ni bilo ne prehudo ne preveselo.

Bi spet izbrali nogomet oziroma mali nogomet?

Da. Spoznal sem veliko ljudi, vzpostavil prave prijateljske vezi. Slaba plat so bile poškodbe in prometne nesreče na potovanjih, vendar, če povlečem črto, je šport zagotovo lepo poglavje.

Najljubši trenerji in soigralci?

V mladinskih ekipah Sovodenj je bilo lepo vzdušje, bili smo složni in skoraj vsi smo govorili slovensko. Spoštoval sem ljudi, ki so nas vozili na tekme, nam kuhali čaj, pripravljali drese, očistili slačilnico. Malo se jih omenja, a to so v amaterskih društvih še kako pomembni ljudje.

Se še kdaj srečate z nekdanjimi soigralci?

Z nekaterimi večkrat na teden.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

V mladih letih sem nogomet igral vsak dan. Z leti se seveda stvari spremenijo.

Anekdota iz športnih dni?

Z ekipo malega nogometa, s katero smo nastopali v italijanskem regionalnem prvenstvu in v kateri so bili samo ljudje iz nekdanje Jugoslavije, smo šli na turnir v BiH. V avtu so poleg mene bili Črnogorec, Makedonec, ki mu je ravno zapadlo bivališče v Italiji, ter brata iz Kosova, od katerih je eden imel samo kosovske dokumente, ki so bili za BiH brez veljave. Na mejnih prehodih je bilo veliko dogodivščin. Uspelo nam je priti in zasesti tretje mesto med 32 ekipami. Nato smo zaradi posebnih dogovorov morali ob določeni uri zapustiti državo.

Še kaj spremljate svoj nekdanji klub in šport?

Spet sledim mladinskim ekipam Sovodenj, odkar igra nečak tam.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Gorici in sem zaposlen v pomorski agenciji.

Kako danes skrbite za svoje telo?

S prijatelji občasno igram mali nogomet in badminton, a ravno čakam na izvide rentgena kolen. Mislim, da bo žal potrebna nova »čistilna akcija«.