Nedelja, 14 avgust 2022
Iskanje

Treniral bi Luko Dončića in Mirzo Delibašića

Pogovor z legendarnim trenerjem Bogdanom Tanjevićem

Trst |
12. jun. 2022 | 8:55
Dark Theme

V pričakovanju pripravljalne tekme med Italijo in Slovenijo, ki jo bo 25. junija gostila tržaška dvorana Allianz Dome, smo se pogovorili z Bogdanom Tanjevićem, enim najuspešnejših evropskih košarkarskih trenerjev. V Trstu bivajoč legendarni črnogorski strokovnjak je zadnji, ki je italijansko reprezentanco na velikih tekmovanjih popeljal do zlate kolajne, in sicer na evropskem prvenstvu v Franciji leta 1999.

Za začetek najprej vprašanje o Italiji. Ste pričakovali odhod selektorja Sacchettija in prihod Pozzecca na reprezentančno klop?

Pričakoval sem zamenjavo na klopi Italije, saj so o tem pisali časopisi, mislil pa sem, da se bo to zgodilo šele po evropskem prvenstvu.

Mislite, da je »Poz« pravi mož na selektorskem mestu?

Trenutno tega ne bi znal povedati. Jasno je, da je vloga selektorja zelo zahtevna. Delo v reprezentanci zahteva različno pripravo, različno metodologijo in različen pristop. Menim pa, da lahko prisotnost Recalcatija v vlogi mentorja veliko pomaga Pozzeccu, ki še nima toliko izkušenj, sploh kot selektor. »Poz« ima ob sebi pravo osebo za vodenje reprezentance.

Katere bodo po vašem mnenju največje pasti na Pozzeccovi poti?

Glavna past je, kako doseči odmeven rezultat. Pozzecco bo moral imeti tudi nekaj sreče, če želi reprezentanco na velikih tekmovanjih pripeljati do kolajne. Biti bo moral nesporni vodja ekipe. Ljudje od reprezentance pričakujejo stalen napredek in seveda rezultate. Ne nazadnje so zmage glavna skrb vsakega trenerja.

V italijanski reprezentanci je v teku korenita generacijska zamenjava. Kaj menite o prihodnosti italijanske košarke?

Generacijska zamenjava se je uspešno začela že lani na olimpijskih igrah v Tokiu. Z zmago na kvalifikacijskem turnirju v Beogradu so mladi »azzurri« že pokazali, kaj veljajo. Že lani smo gledali zelo spremenjeno postavo, tako bi izbral tudi jaz. V reprezentanco ne bi več vabil starejših zvezdnikov, ki so svoje že prispevali v preteklih letih. Prihodnost italijanske reprezentance je vsekakor svetla.

Pozzecco mora torej nadaljevati po poti, ki jo je pred njim začrtal Sacchetti.

Jaz bi to storil, ne morem pa napovedati, kako se bo ravnal Pozzecco. Starejših jaz ne bi več jemal v poštev, ker velika tekmovanja zahtevajo veliko energije. Na evropskem prvenstvu se igra veliko tekem v zelo kratkem obdobju, to pa zahteva sveže igralce. Mladi imajo gotovo več energije od starejših in prej dosežejo pravo formo.

Prvi preizkus čaka Italijo na pripravljalni tekmi proti Sloveniji. Organizacija te košarkarske poslastice je zahtevala veliko truda. Za Trst bo to velik športni dogodek, se strinjate?

Nedvomno. Vse zasluge za to nosi moj veliki prijatelj Boris Vitez, ki je od začetka do konca brezhibno izpeljal celoten projekt. Brez njegovega truda organizacija tekme ne bi bila možna.

Kakšno tekmo pa lahko pričakujemo?

Gotovo gre za zelo prestižno pripravljalno tekmo. Italija bo najbrž igrala v nepopolni zasedbi, Slovenija pa teh težav ne bo imela. Dončićeva prisotnost je sama po sebi jamstvo za privlačno tekmo, z njim na igrišču je Slovenija zelo konkurenčna ekipa. Ljudje bodo prišli na tekmo predvsem zaradi Luke.

Dončić je pri 23 letih že eden najboljših igralcev na svetu. Kje in kako lahko po vašem mnenju še napreduje?

Kako? Če izgubi sedem kilogramov odvečne teže. Za to pa se mora čemu odreči. Rad bi ga videl nekoliko bolj suhega, saj bi se tako tudi bolje zaščitil pred poškodbami. Po postavi je čisto enak svojemu očetu, mogoče le za odtenek bolj postaven. To mu sicer ne povzroča težav v igri, saj zna zelo dobro upravljati svoje telo. Luka sploh ni počasen, kot mnogi trdijo. Tudi v obrambi ima hitre noge, njegov prvi korak pa je impresiven. Zelo težko ga nasprotniki branijo tako pri metu z razdalje kot pri prodiranju. Lukov reakcijski čas je izjemno hiter v vsaki situaciji. Kot sem že povedal me skrbijo le morebitne poškodbe, od navadnih zvinov gležnjev ali poškodb kolen do bolečin v hrbtu. Ponavljam, rad bi ga videl s 6-7 kilogrami manj.

Kateri je trenutno košarkar, ki vam je najbolj všeč in ki bi ga najraje trenirali?

Zakaj ne ravno Luko?

Če pa bi morali izbrati koga drugega?

V svoji karieri sem treniral veliko izjemnih košarkarjev. Najbolj pa mi je žal, da smo pred začetkom sezone 1983/84 izgubili Mirzo Delibašića, ki je moral zaradi možganske kapi predčasno končati kariero. Pravkar je prestopil iz Real Madrida v Caserto, kjer sem bil jaz trener. Prepričan sem, da bi z Mirzo v ekipi osvojili vsaj štiri zaporedne državne naslove. Bil je tako dominanten na igrišču, obenem pa izjemno nesebičen, skratka eden najboljših igralcev na svetu v tistem obdobju. Pred tistim nesrečnim 5. septembrom 1983 nismo izgubili niti ene pripravljalne tekme. Premagali smo tudi ekipo ameriške univerze Duke, čeprav je bil Delibašić še daleč od idealne forme in smo imeli za sabo dolge in naporne priprave. V ekipi sem imel obetavne mlade domače košarkarje Dell’Agnella, Gentileja in Riccija ter velikega Oscarja Schmidta. Z Delibašićem bi bili skorajda nepremagljivi.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava