»Zelo lepo se spomnim zmage v Trstu, slovo na domačem EP je bilo enkratno«

Po koncu letošnje sezone je svojo dolgo in uspešno športno kariero sklenil slovenski kolesar Luka Mezgec. Osemintridesetletni Kranjčan se lahko ponaša z 19 zmagami med profesionalci, med katerimi je bila najbrž najodmevnejša tista, ki jo je dosegel 1. junija 2014 v Trstu, kjer je postal prvi Slovenec z etapno zmago na dirki po Italiji. Mezgec je bil tudi dolgoletni steber slovenske reprezentance in odločno pripomogel k osvojitvi dveh naslovov svetovnega prvaka Tadeja Pogačarja.

Začeti je treba s tisto zmago v zadnji etapi Gira 2014 v Trstu. Kako se spominjate tistega dne in kaj vam tista zmaga pomeni?

Spominjam se zelo lepo tiste zmage, tudi po vseh teh letih. Spomnim se, da sem že pred samim startom razmišljal o etapni zmagi. Nekaj dni prej se mi je namreč zmaga že izmuznila v Bariju. Imel sem jo že na pladnju, a se mi je 150 metrov pred ciljem snela veriga, tako da mi je nerodno spodletelo. Pritisk se je nato stopnjeval do zadnjega dne. Dan pred zadnjo etapo sem vedel, da imam v Trstu še zadnjo priložnost. Bil sem v dobri formi, vedel sem tudi, da me na cilju čaka veliko prijateljev. Zaključek etape in ciljni sprint sem kar nekajkrat vizualiziral v svoji glavi, na koncu pa mi je vendarle uspelo. Vedel sem, da moram iti na vse ali nič. Tisti dan bi raje padel, kot da bi zavrl. Po posnetku je tudi razvidno, da sem se dotaknil z nekim drugim kolesarjem. Če bi zmagal v Bariju, bi verjetno takrat ob tistem dotiku prijel za zavoro. Tega pa nisem storil, ohranil sem hitrost in zmagal.

Imeli ste zelo dolgo in uspešno kariero, dejansko pa ste bili skoraj ves čas zvesti eni in isti ekipi (avstralska ekipa Jayco AlUla je sicer v zadnjih desetih letih nekajkrat spremenila ime oziroma glavnega pokrovitelja, op. a.). Kako vam je to uspelo?

Iz enostavnega razloga, ker sem se v tej ekipi zelo dobro počutil. Dejansko je bila meni pisana na kožo. Ni bila preresna, v pravem avstralskem slogu. Seveda smo resno delali, ampak vedno je bil tudi prostor za šalo. Vzdušje je bilo sproščeno, rezultati pa so bili dobri. Vsi v ekipi so me spoštovali, imel sem svojo vlogo v njej, bil sem zadovoljen Nekajkrat sem bil sicer na tem, da zamenjam ekipo, dobil sem nekaj ponudb, ampak na koncu sem se vsakič odločil, da ostanem tam, kjer se dobro počutim. To je seveda vplivalo tudi na dejstvo, da sem imel tako dolgo kariero. Vedno sem gledal dolgoročno. Na srečo tudi nisem imel resnih poškodb. Ko sem bil star 30 let, sem si rekel, da bom dirkal do 38. leta. Prava redkost je, da se lahko športnik odloči, do kdaj bo tekmoval na najvišji ravni, in da bo kariero sklenil pod svojimi pogoji. Meni je to uspelo.

Poleg 19 zmag v karieri je izjemen dosežek tudi ta, da ste nastopili na 16 tritedenskih dirkah, od katerih le treh niste zaključili. Kako gledate na to?

En odstop na Giru je bil planiran, ker sem se moral potem pripraviti na Tour, dvakrat pa sem odstopil zaradi padcev. Enkrat se si poškodoval zapestje, enkrat pa kolk. Na tritedenskih dirkah, ki so zelo stresne, moraš imeti tudi nekaj sreče, da jih dokončaš, da se izogneš padcem in bolezni. V prvi vrsti pa je potrebna izjemna telesna in mentalna priprava.

Takoj po koncu kariere ste se odločili, da boste ostali v svetu kolesarstva kot športni direktor v ekipi Red Bull-BORA-hansgrohe. Kdaj ste se za to odločili?

Pred približno štirimi leti sem si rekel, da bi bilo res škoda, če bi zadržal zase vse izkušnje, ki sem jih nabral v vseh teh letih. Vedno sem znal dobro brati dirke, večkrat sem tudi pomislil, da bi bil verjetno bolj koristen v avtu kot na kolesu. V zadnjih sezonah sem zato začel vedno bolj pogosto dajati nasvete mlajšim kolesarjem in jim skušal pomagati. Pred dvema letoma sem vedel, da bo to moja zadnja pogodba, pa tudi, da želim ostati v svetu kolesarstva. Letos aprila takoj po padcu na dirki Scheldeprijs, ko sem še ležal v bolnišnični postelji, sem poslal nekaj sporočil, da bi si zagotovil mesto v kateri od ekip. Stopil sem v kontakt z Red Bullom, s katerim smo se v zelo kratkem času dogovorili za sodelovanje.

Bili ste del zlate slovenske generacije in pripomogli tudi k uspehom Tadeja Pogačarja v reprezentančnem dresu. Kako je sploh mali Sloveniji uspelo postati kolesarska velesila?

Imeli smo ogromno srečo. Srečo, da se je Tadej Pogačar rodil v Sloveniji in da je Primož Roglič prestopil iz smučarskih skokov v kolesarstvo. Glede na to, da nas je zelo malo, da so kolesarski klubi pri nas zelo revni in šibki ter da imamo neverjetno manjšo bazo mladih kolesarjev v primerjavi z drugimi državami, je vse skupaj res nekaj posebnega. Na srečo se talenti pri nas rojevajo, slovenska trma in vzgoja pa naredita, kar manjka. Tudi največjemu talentu brez delovnih navad in glave ne uspe zmagovati.

Kariero ste sklenili na domačem evropskem prvenstvu v Sloveniji. Boljšega zaključka ne bi mogli imeti, kajne?

Res ne. Če pomislim na sprejem takoj po dirki, dobim še zdaj kurjo polt. Potem pa je zvečer sledilo veliko presenečenje s praznovanjem, ki so se ga udeležili vsi, ki so sodelovali v moji karieri. Kar 321 ljudi je bilo povabljenih na prireditev, za katero nisem niti vedel, da bo. Vse je na skrivaj pripravila moja družina. Bilo je res enkratno, kolesarski dogodek leta, ne le v Sloveniji, ampak kar globalno. Tudi zaključki sezone, ki jih prireja mednarodna kolesarska zveza, so na veliko nižji ravni, kot je bila moja poslovilna zabava.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku