Četrtek, 29 september 2022
Iskanje

Zmagali smo! Jutri nadaljevanje

Važno je sodelovati (in če se le da, zmagati): olimpijska rubrika Sergia Tavčarja – št. 9

Tokio |
4. avg. 2021 | 18:00
Dark Theme

Zmagali smo! Še ena zmaga in bo Slovenija ena od najbolj neverjetnih zgodb, ki so se kdajkoli pisale na olimpijskih igrah. Še zgodba o Pepelki zbledi ob primerjavi. Mislite si na primer, da bi v polfinalu svetovnega nogometnega prvenstva igrale Brazilija, Francija, Nemčija in Tadžikistan. Ne bi bilo športnega navdušenca na svetu, ki se ne bi kot prvo stvar pozanimal pri vseh mogočih virih, kje je in kaj je, za hudiča, ta neznani Tadžikistan in kako je mogoče, da ima nogometno ekipo, ki se lahko kosa z vsemi mogočimi gospodarskimi in demografskimi velikani na svetu. Prav to se zdaj dogaja v vsem košarkarskem svetu in ni konca začudenju, kako je sploh možno, da dve milijonska podalpska deželica sploh zmore spraviti skupaj tako ekipo, ki najprej premaga svetovne prvake Špance in potem odpihne še predstavnike velike Nemčije. In da ob tem ima v svojih vrstah pravi športni čudež, ki se sploh ne more pojaviti v olimpijski vasi, ne da bi se mu vsi najboljši svetovni atleti ne približali in se hoteli slikati z njim. »Poglej to sliko: slikal sem se z Luko Dončićem!«

Seveda se vsi sprašujemo, če je zgodbe zdaj že konec ali si lahko obetamo še nečesa bolj neverjetnega. Sanjajte, kaj bi čutili, če bi se na parketu finala pojavili reprezentanci ZDA in Slovenije. Mislim, da ni nikogar, ki se ne bi uščipnil v bedra zato, da vidi, če sanja ali je pri zavesti. Bilo bi nekaj popolnoma nemogočega po vseh logičnih standardih, ki upravljajo naše življenje. Najbolj neverjetno pa je, da bi se prav to lahko zgodilo, kajti če merimo samo po košarkarskih merilih zmaga proti Franciji sploh ni nekaj nemogočega. Predvsem proti Franciji, ki smo jo videli včeraj proti Italiji. Največji slovenski adut je prav gotovo francoski trener, ki je tekmoval z italijanskim v potegovanju napačnih potez in po moje na koncu tudi zmagal, pa čeprav mu ni uspel odločilni met, da uspe izgubiti tekmo. Posamezna kvaliteta francoskih igralcev, predvsem pa njihova telesna moč, je bila odločilni jeziček na tehtnici. Škoda, kajti če bi (zelo) slučajno zmagali Italijani, bi si skoraj upal predvideti, da bi z njimi imeli zelo malo problemov, ker igrajo isto košarko kot Slovenija in so bolj ali manj enako postavni, le da so tako individualno kot ekipno slabši, in ob tem seveda nimajo Dončića. Tudi včeraj je Luka Magic dokazal, da je fantastičen igralec. Spet se je povsem podredil ekipi, naredil je to, kar je bilo najbolj smotrno in logično v vsakem trenutku, držal ekipo čvrsto v rokah in pridno zaposloval soigralce. Ali, in to je najbolj navdušujoča ugotovitev, Slovenija ni »le« Dončić, ki igra z drugimi štirimi, ampak prava ekipa, sestavljena iz odlično šolanih igralcev, ki so košarkarsko na isti valovni dolžini, ki torej pojmujejo košarko tako, kot jo pojmuje on, in je zato Dončić lahko tako uspešen, ker ga pač razumejo in točno vedo, kaj hoče od njih, in ob tem se Luka sam izredno zabava, ne samo, vsak trenutek daje občutek, da sploh ne razmišlja, kako bi lahko on blestel in dosegal atraktivne koše, ampak da ima vedno v vidu najboljšo rešitev za ekipo in ne za njega samega. Ja, in tistih neverjetnih 48 točk proti Argentini? Ali ni takrat v bistvu igral samo on? Seveda, ali razlaga je izredno enostavna. Vsak, ki je kdajkoli igral kolektivni šport, ve, da je najboljša strategija v napadu tista, ki se na prvi videz zdi najbolj enostavna, rekel bi skoraj banalna. Poskusiš nekaj, ti ne uspe. Poskusiš nekaj drugega, tudi to ne uspe. Poskusiš nekaj tretjega in to je končno učinkovito. Zato najbolj normalna stvar je ta, da delaš vedno naprej isto stvar, dokler se nasprotniki ne izmislijo nečesa, ki ti to onemogoči in torej moraš spet poskusiti nekaj drugačnega. Proti Argentini so ga najprej branili normalno in on ena proti ena jih je neusmiljeno rešetal. Potem so mu namenili visokega branilca in on se je postavil na centra in tam smešil z lahkimi polaganji reveža, ki so ga žrtvovali zanj. Ko so mu končno namenili dva branilca, je začel zaposlovati soigralca, ki je bil sam, je torej začel delati tisto, na kar so ga prisilili v vseh naslednjih tekmah, Španci tudi zgrda s tepenjem in provociranjem, ali jim je medtem nasul že 40 točk. Dodati drugih 8 je prišlo samo od sebe, in zato tak učinek. Ponavljam: na tekmi delaš tisto, kar ti najbolje gre, dokler te pustijo, da ga delaš. In če ti pustijo, da ga delaš skozi celo tekmo, potem je to njihov problem, ne tvoj.

Včeraj se je tudi videlo, kakšnega odločilnega pomena je bila zmaga proti Španiji, predvsem zaradi tega, ker je na tisti tekmi Slovenija prikazala res fantastično igro. Ta ugotovitev se je posredno potrdila včeraj, ko so Španci izgubili četrtfinalno tekmo proti ZDA in odleteli domov. Američani niso fenomeni, to se ve, vsaj to vedo tisti, ki se zares razumejo na košarko in ne nasedajo propagandi, ki jo seje NBA, in zmagali so tudi zato, ker je stara španska garda povsem odpovedala. To pomeni, da so proti Sloveniji pustili na terenu vse, kar so imeli. Kar še povečuje veličastnost nedeljske zmage, ki je bila ključna in ki je na stežaj odprla, sicer zelo trnovo, pot v raj. Treba jo je sicer prehoditi, ali obstaja, je zelo lepo začrtana. Prvi del so ga Slovenci prehodili včeraj. Na obzorju je Zoncolan, ki se imenuje Francija, ali tudi tega se da premagati. In potem je še vse navzdol proti dolini Shangrila. Bodimo enkrat optimisti in prepustimo se sanjam. Ob tem pa, da imamo vedno v umu, da smo nekaj, pravzaprav veliko, čudežev že uprizorili in, karkoli se zgodi, že to, kar se je doslej doseglo, je naravnost veličastno, nemogoče, nestvarno.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava