Svobodna tržaška drama absurda

Tržačan, ki se ima za državljana Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), je v torek vložil na Deželno upravno sodišče (DUS) FJK zahtevo po razveljavitvi nedeljskih in ponedeljkovih deželnih volitev, in sicer z raznimi utemeljitvami: Italija na območju tržaške pokrajine ni suverena država; ustanovitev avtonomne Dežele Furlanije-Julijske krajine leta 1963 oz. priključitev območja STO pod njeno okrilje ni bila zakonita; italijansko sodstvo in samo upravno sodišče na Tržaškem nimata nobenih pristojnosti. Zaradi vsega tega volitev ne bi smelo biti, »nezakoniti« DUS pa naj tožbo zoper predsednika Renza Tonda, Deželo FJK, deželni odbor, predsednika italijanske vlade ter notranjega in pravosodnega ministra prenese na samo vlado v Rimu. To je šele zadnja podobna pobuda gibanja Svobodni Trst (Trieste Libera), ki zatrjuje, da Trst ni v Italiji, slovenska obala pa da ni v Sloveniji (Hrvaška pa bi se morala odreči severnemu delu Istre), češ da STO s pravnega vidika še obstaja.
»Te teze so zgrešene, še bolj pa absurdne,« pravi priznani profesor mednarodnega prava Giorgio Conetti, tržaški strokovnjak, ki poučuje na univerzi Insubria v Comu. Pred leti je Conetti sopredsedoval mešani komisiji slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, oktobra 2012 pa mu je šolski minister Francesco Profumo podelil naziv zaslužnega profesorja mednarodnega prava. Na tem področju bi težko našli večjega izvedenca. Giorgio Conetti razlaga, da Svobodni Trst zagovarja starodavne teme, ki od časa do časa in v različnih oblikah spet vzniknejo: »Vemo, da je zamisel o STO svoj uživala določeno podporo javnega mnenja. To se je odražalo v političnih gibanjih, ki so zagovarjala STO tudi po njegovi odpravi. Gibanje za samostojnost Trsta je dalj časa nastopalo na volitvah in v nekaterih primerih zbralo tudi 10.000 glasov.« »Osupljivo pa je, da so danes obudili celo STO, in sicer z absurdnimi trditvami, ki jih ni težko izpodbijati,« meni Conetti, ki se strinja, da gibanje žanje zanimanje tudi z obljubljanjem ekonomskega razcveta (Trst naj bi postal neke vrste Singapur ali Hong Kong) v času recesije.
Pristaši Svobodnega Trsta trdijo, da londonski memorandum (1954) in osimski sporazumi (1975) ne morejo prevladati nad pariško mirovno pogodbo, ki je nakazala pot za dejansko ustanovitev STO. Conetti omenja, da je Manlio Udina v svojem delu Gli accordi di Osimo (Osimski sporazumi) natančno in nazorno obrazložil zadevo. »Londonski memorandum je razveljavil določila mirovne pogodbe, ki so bile v nasprotju z memorandumom, saj so se ob privoljenju vseh podpisnic strinjale svetovne velesile. Memorandum so poleg Italije in Jugoslavije podpisale VB in ZDA, Sovjetska zveza in Francija pa sta z uradnimi dopisi izrazili svoje privoljenje. Strinjali pa so se tudi vsi ostali,« razlaga profesor mednarodnega prava. Države leta 1954 niso predlagale odstranitve točk, ki zadevata STO, z dnevnega reda Varnostnega sveta OZN: to se je zgodilo po podpisu osimskih sporazumov, ko sta izbris sočasno zahtevali Italija in Jugoslavija. V memorandumu ni izraza »začasna uprava«, govor je le o »upravi«. »Drži. To dvoumnost, ki je povzročila nesporazume in utvare, je žal zahtevala italijanska vlada, ki se ni hotela jasno odpovedati coni B. Zato je v besedilu samo izraz uprava: italijanska stran je trdila, da njena suverenost po neuspehu STO še vedno zaobjema obe coni. S to trditvijo se razni pravniki (med njimi Udina) niso strinjali in naposled se je izkazalo, da je napačna.« Dejstvo je, da sta se Italija in Jugoslavija od leta 1954 na teh ozemljih obnašali kot suvereni državi. Osimski sporazumi so to stanje potrdili, Združeni narodi pa so ga brez ugovorov vzeli na znanje.