Ko so v TK gostili nobelovce in v dveh urah prodali 150 knjig ...

Kako bo Tržaška knjigarna, ki se je kot znano znašla v hudi finančni stiski, »prebrodila« poletne mesece, ostaja neznanka. V njej kljub temu pridno zbirajo naročila za šolske učbenike, tačas pa si je mogoče marsikatero starejšo ali novejšo knjigo nabaviti po res akcijski ceni; za najbolj »sanjske« je poskrbela založba Sanje, ki izbor svojih knjig ponuja že po 2,99€. Tak je primer Umirajoče živali ameriškega pisatelja Philipa Rotha, Kalipso slovenske novinarke Vesne Milek, Letoviščarji hudomušnega češkega pisatelja Michaela Viewegha, za 14,99€ pa si je mogoče zagotoviti celo tretjo knjigo odmevne trilogije V imenu države.
Ker sedanjost ne ponuja posebno razveseljivih novic, smo se odločili za skok v preteklost. V čase, ko so v Tržaški knjigarni gostili Nobelove nagrajence in v dveh urah prodali 150 izvodov najnovejšega romana Borisa Pahorja! Danes se vse to zdi neverjetno, pravita Silvana Valoppi in Vojko Slavec, ki sta v prostorih v Ulici san Francesco preživela kar nekaj let. Silvana Valoppi je v knjigarni delala celih 27 let, najprej kot sramežljiva prodajalka, ki se je najraje skrivala v skladišču, nato kot dolgoletna upraviteljica. Za delo na področju knjigotrštva je leta 1987 prejela tudi Schwentnerjevo nagrado. Oba imata odličen spomin ...in skrbno urejen arhiv, iz katerega vlečeta zanimive informacije, ki zvenijo danes skoraj »znanstvenofantastično« ...
»V Tržaško knjigarno sem prišla leta 1958,« pravi Silvana Valoppi, »v njej sta bila takrat zaposlena direktor Valentino-Zdravko Pregarc in Anica Kralj, pomagal pa je tudi Stanko Lupinc; bil je upravnik Primorskega dnevnika, a zaljubljen v knjigarno. Dokler ga ni Založništvo tržaškega tiska zvabilo v Trst je namreč delal v Katoliški knjigarni v Gorici. Lupinc je imel ambicijo, da bi trgovino spremenil v kulturno središče, v katerem bi se srečevale umetniške sile. Skliceval se je na Stanka Vuka, ki je v knjigi Zemlja na zahodu zapisal, da potrebujejo goriški Slovenci svojo knjigarno s kavarno in želel to uresničiti tudi v Trstu.«
Načrt za prvo knjigarno, ki je bila vsaj pol manjša od današnje (današnjo podobo je dobila leta 1981, po izselitvi tiskarne Graphis), je naredil arhitekt Edvard Mihevc, ki se je kasneje podpisal tudi pod načrta za Kulturni dom in stadion 1. maja. »Tudi opremo je načrtoval on, posebno všeč so mi bile steklene in železne police. Takrat so vse knjigarne imele pult, pri katerem so kupci zaprosili za knjige, Tržaška knjigarna pa je bila avantgardna, pri nas so lahko sami listali po njih. Otvoritev je bila 5. decembra 1955.«
Silvana Valoppi pravi, da je ob prihodu v TK našla prijetno vzdušje, predvsem pa je bilo med ljudmi čutiti veliko potrebo po knjigah. »Imeli smo kartoteko z imeni preko 600 ljudi, ki so vsak mesec prinašali denar, drugim so že na plači redno jemali 500 ali 1.000 lir za knjige. Vsi uslužbenci Primorskega dnevnika so jo imeli, bili so veliki kupci - ne samo novinarji, tudi tiskarji, stavci. To obliko podpore je organiziral Lupinc, ki je dal pobudo tudi za nove prijeme, predvsem akviziterstvo in razstave po društvih ter šolah. Ugotovil je namreč, da delavstvo ne zahaja v knjigarno, ker ima občutek, da gre za preveč elitni prostor.«
Zato so poskusili knjigarno približali ljudem. Ko se je v njej leta 1964 zaposlil 14-letni Vojko Slavec, »so vsi festivali Dela in vse šagre imeli naše knjige in plošče: 20% prodanega je ostalo društvu. Imeli smo tudi po 8 razstav na teden, dela je bilo veliko, saj je bilo treba natipkati na stroj vse sezname knjig. Takrat smo začeli tudi z razstavami po šolah: Lupinc se je pogovoril z ravnatelji in profesorji slovenščine na nižjih in višjih šolah in potem smo se z avtom Primorskega dnevnika odpeljali na šole: med vsako uro slovenščine so dijaki prišli na razstavo, si izbrali knjigo, jo nesli domov in naslednji dan prinesli denar, če so se starši odločili za nakup. Na vsaki šoli smo bili tri dni, začeli smo novembra in končali maja.«
Številke, s katerimi postrežeta Silvana in Vojko, so presenetljive. Prva zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika so v TK na primer prodali v 1.500 izvodih, Malo splošno enciklopedijo v 500, zbirko Naša beseda, v kateri je izšlo skoraj sto knjig slovenskega leposlovja, si je nabavilo 200 ljudi, Cankarjevo zbrano delo (30 knjig) pa 150. V Svet knjige se je kasneje vpisalo preko 500 ljudi. Kam so šle vse te slovenske knjige, kje so danes ti ljudje, se sprašuje Vojko, ki se odlično spominja tudi prve predstavitve Pahorjevega romana Parnik trobi nji: vrsta ljudi se je vila po pločniku, v dveh urah so prodali 150 izvodov!
TK je bila takrat tudi papirnica. Prodajali so zvezke, ki so jih sami založili (»s sličicami Bogdana Groma in narodnimi pesmicami«), voščilnice, slike in razna darila, ki so jih kupovale slovenske firme: »tudi s tem smo nekaj zaslužili«. Prodajali so tudi veliko jugoslovanskih obrtniških izdelkov: živobarvne platnene torbe, ki so »preplavile Trst«, bele srajce s cvetličnimi dekoracijami, tople copate z belim kožuhom, lesene šahovnice, značilne živordeče preproge (ena krasi tudi njuno dnevno sobo), ki so jih kupovali v Zagrebu, plošče založb Jugoton in Supraphon. »Radio Koper so takrat slišali do San Marina in je imel velik uspeh, ker je predstavljal novo, moderno. V TK so ljudje dobil vse, kar so slišali po radiu. K nam so prihajali tudi cigani, ki so živeli v Italiji, ker so vedeli, da bodo lahko kupili plošče z bosansko, srbsko glasbo ... In kako so ljudje čakali na Avsenikove plošče! Pri nas pa so kupovali tudi vohuni - jugoslovanski uradni list, redno jugoslovansko statistiko, Ko je ko u Jugoslaviji ...«
Spominov, ki jih hranita Silvana in Vojko je res nešteto. Na primer na italijanskega profesorja in odličnega klienta, ki je nekega dne skril pod plašč tri knjige in odšel (»šla sem za njim do trga in mu rekla, naj jih vrne«), na fašiste, ki »so se repenčili na pločniku in tolkli po roletah, ki jih je Pregarc pravočasno spustil: leta 1961, na Prešernov dan, pa so razbili izložbo in vanjo vrgli zažigalno bombo, ki se na srečo ni vžgala«. In kako pozabiti na Iva Andrića, ki je Tržaško knjigarno obiskal »leta 1962 ali 1963«, potem ko je leta 1961 prejel Nobelovo nagrado za književnost? »Pri založbi Mondadori je takrat izšel prevod Mosta na Drini, istočasno je Državna založba poskrbela za novo izdajo. Še danes ga vidim, sedel je pri mizi v izložbi in podpisoval knjige. Če se ne motim, ga je pripeljal jugoslovanski konzul.«