France Bučar v očeh Alija Žerdina

France Bučar ni samo oče slovenske ustave, prispeval je tudi k hitremu izhodu Slovenije iz vojne ob osamosvajanju in stremel k nekaterim načelom, ki pa žal niso bila uresničena. Tako je o pokojnem pravniku, disidentu in predsedniku prvega demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta Francetu Bučarju (1923-2015) na ponedeljkovem večeru Društva slovenskih izobražencev v Trstu 14. marca dejal Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge osrednjega slovenskega dnevnika Delo, ki je le dva meseca po Bučarjevi smrti prispeval enega prvih poskusov t.i. »instant knjige« (v angleščini »instant book«) na slovenskem knjižnem trgu, posvečenega liku te osebnosti.
Večer DSI je vodil nekdanji odgovorni urednik Primorskega dnevnika in sedanji predsednik družbe DZP-Prae Bojan Brezigar, ki je knjigo označil za velik prispevek k poznavanju lika Franceta Bučarja ter za dodaten doprinos k poznavanju slovenske zgodovine.
Kot je dejal Žerdin, se je pisanja lotil iz spoštovanja in prepričanja, da se Bučar ni prilagajal okoliščinam, a je le-te prilagajal lastnim vizijam. Tako je nastalo delo o liku pravnika, med vojno partizana, po vojni profesorja na Pravni fakulteti, s katere je bil iz političnih razlogov odpuščen leta 1978, v času demokratizacije Slovenije člana kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, ob osamosvojitvi predsednika prvega demokratičnega slovenskega parlamenta, v samostojni Sloveniji pa opozicijskega poslanca ter kandidata najprej za ljubljanskega župana, nato pa za predsednika republike.
Bučar je v svojem življenju doživel dve razočaranji, je dejal Žerdin: prvo je predstavljal razplet narodnoosvobodilne vojne po letu 1945, drugo pa proces tranzicije v Sloveniji po osamosvojitvi, ki ni šla v smer, ki si jo je zamišljal. Bučarjeva vizija družbe je slonela na potrebi po ravnovesju med raznimi družbenimi podsistemi, medtem ko je v Sloveniji politični podsistem prevladal in se vrinil v vse pore družbenega življenja, kar je ključni vir slovenskih težav, je še dejal Žerdin.