Agronomka sredi čilske puščave

Sedaj ali nikoli več. Tako pomislijo številni po zagovoru univerzitetne diplome in se, če se le da, podajo na zasluženo daljše potovanje. Zanj se je pred 20 leti odločila tudi mačkoljanska agronomka Magda Sturman: zamikala jo je Južna Amerika. Letela je na sever Čila in se najprej ustavila v manjši vasi, San Pedro de Atacama, kjer so bili turisti še prava redkost. Po načrtih naj bi tam preživela tri dni, a ji je usoda pošteno zamešala štrene, saj je gospa Magda tam spoznala tistega, ki je potem postal njen mož.
»Takrat sem bila kot belka še zanimivost, prava redkost in skozi okna so domorodci radovedno gledali za mano. Danes se je vse seveda spremenilo: vas se je razširila in turizem se je razcvetel, ogromno je hotelov, hostlov in restavracij. Posledično se je spremenila tudi družba, saj je danes 60 odstotkov prebivalstva še avtohtonega, 40 odstotkov pa je belcev od vsepovsod, saj je kraj dinamičen in nudi veliko možnosti za zaposlovanje, zlasti v turizmu, s katerim se danes ukvarja 80 odstotkov prebivalstva.« Gospo Magdo je tisti svet naposled popolnoma prevzel; po nekajletni izmenični selitvi se je po poroki in rojstvu sina Petra, ko je temu bilo pet let, odločila, da se dokončno odseli v San Pedro.
Na začetku preteklega stoletja so na severu Čila živeli izključno od kmetijstva, nam pove sogovornica. Ko so pred 100 leti pri mestu Calama – 100 km od San Pedra – začeli kopati baker, pa so se ljudje iz vasi odločili za selitev v mesto, s trebuhom za kruhom, pač; za mesto so se odločili tudi v moževi družini. Z razvojem turizma pa so se številni počasi spet vrnili na podeželje in začeli graditi, saj je bila zemlja namreč takrat še dostopna z ekonomskega vidika. »Mož je zgradil hišo in ob njej še nekaj sob, ki jih dajeva v najem delavcem za daljša obdobja.«
Magda pa ni zatajila svoje ljubezni – kmetijstva: v San Pedru prideluje koruzo in deteljo za krmo, mož pa redi ovce za meso. »Pred leti sem posadila tudi nekaj trt in oljk, ampak vode je malo, saj živimo sredi puščave, na nadmorski višini 2400 metrov. Vodo črpamo iz reke, ki priteka z Andov – ima pa precej mineralov in je slana, tako da težko kaj več uspeva ...« Sicer se je tudi sama približala turizmu: pred 13 leti se je izučila za turistično vodičko, saj je bila in še vedno je ta delovna figura zelo potrebna.