Proračunska zgodba, ki se preveša v absurd

Kdaj bo repentabrska občina odobrila proračun za letošnje leto? Odgovor je zapisan v vetru, bi lahko zabrenkali z Dylanom. Če bo veter iz Rima v doglednem času blagodejno zapihal, bodo lahko v občini pod Tabrom zaključili proračun pred iztekom leta, sicer bodo morali nadaljevati upravljanje tako, kot je slednje potekalo vseh teh prvih devet mesecev v letu – po dvanajstinkah. Kar pomeni: iz meseca v mesec, brez možnosti vsaj srednjeročnega načrtovanja.
Vprašanje proračuna, ki ga ni, je kriknilo na zadnji seji občinskega sveta. O njem je spregovoril podžupan in odbornik za finance Casimiro Cibi. V njegovem poročilu je bilo zaznati vso nemoč upravitelja pred vedno bolj zapletenimi, spreminjajočimi se in celo absurdnimi državnimi zakonskimi določili.
Sama obravnava postopka, ki je doslej onemogočil odobritev proračuna, je zelo kompleksna. In tudi nakazati, kaj se je zgodilo in zakaj, je zelo težko.
Torej: repentabrska občina šteje manj kot tisoč prebivalcev (točneje 886). Zaradi tega je bila izvzeta iz zanke pakta stabilnosti, ki je zadnja leta ohromil redno delovanje občin z več kot tisoč prebivalci. Ampak: letos je tudi za repentabrsko občino začelo veljati načelo tako imenovanega uravnovešenega proračuna. V bistvu – prihodki in izdatki morajo biti uravnovešeni. To določilo je spravilo občino ob zid. Ne po njeni krivdi. Prav nasprotno – po krivdi države.
Slednji je morala namreč občina predati 378 tisoč evrov, pridobljenih z davkom na nepremičnine Imu. Država si je denar obdržala in ni vrnila občini ničesar (za razliko od obdobja po ukinitvi davka na nepremičnine ICI, ko je občini namenila vsoto, ki ji je takrat zmanjkala ...). Tako je občini zmanjkal denar, ki bi bil potreben za uravnovešenje bilance.
Vsota 378 tisoč evrov je nesorazmerno velika, skoraj astronomska v primerjavi z vsotami, ki so jih iz iste postavke posredovale druge, veliko, veliko večje občine. Na primer: občina Maniago v pordenonski pokrajini, ki šteje 11.698 prebivalcev, to je trinajst krat več kot repentabrska, in je večja ter gospodarsko bolj bogata kot repentabrska, je iz postavke Imu prispevala državi toliko kot Občina Repentabor.
Župan Marko Pisani je pisal ministrstvu za finance in opozoril na krivico. Posredoval je tudi na Deželi, da bi tudi deželne oblasti posegle pri rimski vladi. Doslej ni bilo odgovora.
To pa še ni vse. Situacija v repentabrski občini je še bolj zapletena. Kaj zapletena - absurdna! Odbornik za finance Cibi je posredoval občinskemu svetu ob žalostni novici, da si je država obdržala 378 tisoč evrov, še drugo, zelo pozitivno novico. V lanskem letu je imela občina za 160 tisoč evrov preostanka. V bistvu pomeni, da lahko razpolaga s tem denarjem. Ima ga. Je njen in z njim bi lahko letos zaključila proračun. Ampak, tu se repentabrska proračunska zgodba že preveša v absurd, ki bi mu bil celo sam Eugène Ionesco težko para. Po italijanskih veljavnih zakonskih določilih namreč repentabrska občina ne sme prikazati preostanka (to je 160 tisoč evrov) v letošnjem proračunu, ker je bil slednji (preostanek, seveda) »pridelan« lani.
To je tako, kot če bi človek, ki bi rad kupil avtomobil, vozila ne mogel kupiti, ker je denar, s katerim bi ga plačal, zaslužil lani. Če to ni absurd, naj kdo pove, kaj je? Odgovor je, na žalost, zelo preprost. Italija!