Gorski reševalci, prijateljstvo in tudi politika

Pred kratkim je Gorska reševalna služba Trst praznovala 60. obletnico delovanja. Član te skupine je do konca 80. let bil tudi javni delavec in alpinist Luciano Milič, katerega smo pred dnevi obiskali na njegovem domu v Samotorci z namenom, da bi izvedeli kaj več o plemenitem delovanju te skupine izpred nekaj desetletij. Na zastavljena vprašanja je prijazno odgovoril.

Kdaj in kako ste se pridružili gorskim reševalcem?
Bilo je konec 70. let. Prijatelj Lucijan (Luciano) Cergol, s katerim smo ustanovili Alpinistični odsek pri Slovenskem planinskem društvu Trst (SPDT), me je nekega dne med plezanjem v dolini Glinščice vprašal, če bi se, v kolikor sem bil izkušen plezalec, pridružil Gorski reševalni službi. Pomislil se in kmalu zatem vložil prošnjo za sprejem v službo. Po sprejetju sem bil leto dni vajenec, kar pomeni, da sem se samo učil in veliko treniral, nisem pa mogel sodelovati pri reševalnih akcijah. Po letu vajeništva so člani službe glasovali, ali me sprejmejo v skupino reševalcev ali ne.
In so vas sprejeli?
Da, ampak ni šlo brez ovir. Na burni seji, ki je potekala pred volitvami, je član reševalne službe, sicer dober alpinist, a tudi znan fašist Mauro Petronio ostro napadel mene in Cergola, češ da kdaj in kje je Slovenec bil član reševalne službe ... Bil je absolutno proti mojemu sprejemu v Gorsko reševalno. T so bila leta nestrpnosti, ki jih je v knjigi Cime irredente opisal Livio Sirovich.
Kako se je potem zadeva končala?
Petronio je zahteval, naj mene in Cergola izključijo iz skupine, a se je zgodilo ravno nasprotno: mene so potrdili v skupino, Cergol je tudi v njej ostal, Petronio pa jo je bil primoran zapustiti. Sicer ne zaradi odkritega izražanja nestrpnosti, pač pa zato, ker se ni udejstvoval delovanja skupine.

Celotni intervju v sobotni tiskani izdaji Primorskega dnevnika