Iz Trsta »ne« fašizmu in rasizmu

Trst zna reči »ne« fašizmu in ekstremizmu, treba je skupaj razpravljati in sprejemati, a tudi povedati, da se z določenimi stališči ni mogoče strinjati. To je tržaški rabin Alexander Meloni dejal na današnjem (18. septembra) trenutku razmisleka in spomina, ki ga je Občina Trst na Velikem trgu priredila ob 80. obletnici razglasitve rasnih zakonov. To je bil tudi poziv, da se vse mestne komponente zoperstavijo napovedanemu shodu neofašističnega gibanja CasaPound v Trstu 3. novembra, s čimer se je očitno strinjal tudi tržaški občinski odbornik za kulturo Giorgio Rossi, ki je v izjavi za deželni televizijski dnevnik RAI CasaPound označil za stvarnost, ki je svetlobna leta oddaljena od ciljev Občine Trst.

Drugače je odbornik Rossi v svojem nagovoru na Velikem trgu med drugim dejal, kako je Mussolinijeva razglasitev rasnih zakonov v Trstu dala mestu pečat sramote z zakonom, ki je bil proti človeku in naravi. Vendar, je še dejal odbornik, je Trst nekaj drugega, sestavljajo ga številne verske in kulturne skupnosti (omenil je Italijane, Slovence, Grke, Srbe ...) in je stoletja sprejemalo ljudi ter zavračalo misel, da se ljudje med seboj razlikujejo, zato naj nudi močan odgovor.

Rabin Meloni je antisemitizem označil za virus, ki s časom mutira, da se skupaj s fašizmom razbohoti pa je tudi odgovornost politikov, ki ugodijo antisemitom zaradi lastnih oblastnih ciljev. Sočasno pa je rabin izrazil nasprotovanje zlorabi tragedije, kot so bili rasni zakoni, za politične cilje: gre namreč za napako, saj bi morale biti take obletnice predvsem priložnost za razmislek. Po drugi strani pa se je vprašal, kako je mogoče biti nostalgik fašizma, saj je fašizem sam po sebi slab, ker sovraži človeka in svobodo.

Zgodovinski okvir je na svečanosti na Velikem trgu podal zgodovinar Roberto Spazzali, ki je rasne, bolje rečeno rasistične zakone in antisemitski rasizem označil za jasno kontinuiteto načel superiornosti, ki jih je izražal fašizem in so jih že od prihoda Benita Mussolinija na oblast izvajali v Julijski krajini z raznarodovanjem Slovencev in Hrvatov, zaprtjem njihovih šol in kulturnih društev, uničenjem njihovih gospodarskih temeljev, ki se je začelo s požigom Narodnega doma, dalje s konfinacijo ter diskriminacijo. Cilj rasnih zakonov je bil po Spazzalijevih besedah »bonifikacija« družbe za utrditev režima z jasnim procesom prikazovanja nekega notranjega sovražnika. Drugače, kdor je v tistih časih hotel videti, je tudi videl in razumel, kaj se dogaja, je opozoril zgodovinar, ki je omenil tako konsenz in prilagoditev protisemitski kampanji kot dejstvo, da nekateri k temu niso pristopili in so se rasistični politiki zoperstavili. Na koncu je Spazzali pozval, naj se na skladišči št. 18 in 30, kamor so spravili premoženje judovskih beguncev iz srednje Evrope, ki so odhajali v Palestino, postavita spominski obeležji.