Analizirali prehojeno pot in izpostavili prihodnje izzive SSG

Slovensko stalno gledališče (SSG) letos obeležuje 80-letnico delovanja, jubilej, ki nosi težo bogate kulturne zgodovine in hkrati odpira vprašanje o prihodnosti te osrednje ustanove slovenske skupnosti v Italiji. Ob obletnici je Društvo Slovensko gledališče skupaj s Slovenskim stalnim gledališčem priredilo okroglo mizo z naslovom Slovensko stalno gledališče včeraj, danes, jutri, na kateri so v fokus postavili preplet preteklosti, sedanjosti in prihodnjih izzivov. Srečanje so oblikovali poznavalci gledališča, ki so svoje razmisleke strnili v večplastno podobo institucije, ki je skozi čas doživljala vzpone in padce. Okroglo mizo je povezovala radijska urednica Nataša Sosič.

Teatrologinja Bogomila Kravos je uvodoma predstavila zgodovinski razvoj gledališča ter izpostavila obdobja, v katerih je SSG postal simbol kulturne obstojnosti Slovencev v Trstu. Poudarila je, da je težko na kratko strniti dogajanje leta 1945, ko je bilo treba postaviti vse na novo, saj je bilo središče mesta popolnoma obubožano in razseljeno. Zato so začeli društva ustanavljati v središču mesta, je spomnila predavateljica, in dodala, da je bil projekt slovenske skupnosti vzpostaviti gledališče, kakršno je bilo nekoč v Narodnem domu. Se pravi dramsko in operno gledališče, je povedala Bogomila Kravos in dodala, da se je med zavezniško vojaško upravo prvi ansambel sestal že septembra. Vzdušje je bilo konstruktivno, saj so vsi imeli skupen cilj, obuditi slovensko besedo, je dodala predavateljica, ki je postregla tudi s podatkom, da slovenskemu ansamblu zavezniki sprva niso hoteli dodeliti dvorane. Po intervenciji britanskih poslancev so jim naposled dali dvorano Fenice, 2. decembra 1945 so ob 15. uri uprizorili najprej dramo Jernejeva pravica, ob 20. uri pa še dramo Deseti brat. Obe drami sta bili uprizorjeni v Delakovi obdelavi, je pojasnila Bogomila Kravos.

Ansambel je hrbtenica teatra

Dramaturginja in teatrologinja Alja Predan je poudarila pomen obstoja gledališkega ansambla, ki po njenem mnenju predstavlja hrbtenico umetniškega ustvarjanja in temelj kakovostne produkcije. Postregla je tudi s podatkom, da primer SSG kot gledališča manjšine v večinskem prostoru ni osamljen. V Romuniji imajo kar dvanajst manjšinskih državnih gledališč, devet madžarskih, dve nemški in eno judovsko. Po njenih besedah je nujno, da ima gledališče svoj ansambel, saj lahko le na ta način gledališka hiša zagotavlja redno uprizarjanje predstav. Pripadnost igralski družini je treba graditi, je prepričana gostja, ki jo skrbi prihodnost Kulturnega doma v Trstu, ki naj bi ga družba Dom prodajala. »To, da bi gledališka družina postala najemnik, v perspektivi pomeni na svidenje,« je sklenila Alja Predan.

Z dolgoletnimi izkušnjami poročevalke o slovenskem gledališkem dogajanju v Trstu je spregovorila novinarka Neva Zajc. Ta je temu gledališču službeno začela slediti v osemdesetih letih, ki jih je označila za zlato dobo. Kot je poudarila, je na tržaškem odru takrat nastopala slovenska gledališka smetana. Neva Zajc še danes rada obiskuje tržaško gledališko hišo, v okviru projekta PFF pa s slovenske obale na predstave v Trst pripeljejo obiskovalce z več avtobusi. V tej sezoni celo s štirimi.

Publicist Martin Lissiach je razmišljal o tem, kako naj se gledališče odziva na sodobno okolje in kaj potrebuje, da ostane privlačno relevantno. Opozoril je, da se mora hiša znati prilagoditi družbenim spremembam, pri tem pa ohraniti umetniški značaj in posebnost.