Bil je strasten zbiratelj orožja in pacifist

Profesor, ki ni bil profesor. Vojak, ki ni hotel streljati. Strasten zbiratelj. Plemič, morda celo kraljeve krvi. Nikogaršnji sovražnik, prijatelj vseh, prepričan pacifist. Še bi lahko naštevali, kaj vsega je bil Diego de Henriquez. O njem ostaja tudi odprto še marsikatero vprašanje. Nenazadnje, kako in zakaj je umrl.

Trst se je smrti zbiratelja orožja in pacifista bežno spomnil v četrtek, na petdesetletnico njegove tragične smrti. De Henriquez je umrl 2. maja 1974 ponoči v požaru v enem izmed skladišč, v katerih je hranil svojo ogromno zbirko. Zbirateljevo truplo so našli, na pol upepeljeno, v krsti, v kateri je po navadi spal. Po njegovi smrti je velik del zbirke prešel v javno last. Ta se sedaj nahaja, vsaj deloma, v Muzeju vojne za mir Diego de Henriquez v tržaški Ulici Tominz.

Glavnina spominskega programa se je v četrtek odvijala prav v njegovemu posthumnemu muzeju. Vstop je bil brezplačen, obiskovalce so pozdravili glasbeniki, dan pa so popestrile koreografije in vodeni ogledi s kustosinjo Antonello Cosenzi. Pozno popoldne se je dogajanje preselilo v Novinarski krožek, kjer sta raziskovalca tržaške zgodovine Claudia Cernigoi in Vincenzo Cerceo predstavila politični kontekst ob de Henriquezovi smrti, njegov obsežen opus dnevnikov in odprta vprašanja njegovega delovanja.

Predsednik krožka Pierluigi Sabatti je uvodoma dejal, da bi, po vsej verjetnosti, brez de Henriqueza ne prišlo do procesa o Rižarni. Ta je namreč v svojih dnevnikih dokumentiral bolj ali manj celotno tržaško dogajanje, z zelo uravnovešenim in korektnim pristopom. Njegovim zapisom gre verjeti, je dejal Cerceo. De Henriquez je tik po vojni šel v Rižarno in prepisal ogromno napisov z njenih zidov. V marsikaterem dnevniku je imel sezname tržaških kolaboracionistov. Vendar glej ga zlomka, ti dnevniki so izginili. Skupno manjka 26 zvezkov po 400 strani. Nekateri slutijo, da tičijo prav ti najbolj kočljivi dnevniki za njegovo smrtjo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.