»Če bi želel koga užaliti, mu zagotovo ne bi rekel antifašist«

Tržaški zgodovinar Borut Klabjan je med letošnjimi prejemniki Zoisovih nagrad, najvišjih državnih priznanj na področju znanstvenoraziskovalne in razvojne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Nagrajen je za vrhunske dosežke pri zgodovinskem raziskovanju meja in spomina v sodobni Evropi. »Kdor se ukvarja s sodobno zgodovino, se mora nujno soočiti tudi s političnimi vprašanji,« pravi prof. dr. Klabjan, zaposlen v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Tudi zato je v daljšem pogovoru pred nocojšnjo podelitvijo Zoisove nagrade v Cankarjevem domu v Ljubljani (ob 20.00 neposredni prenos po Slovenija 2) , spregovoril o preteklosti in sedanjosti.

Zgodovina je v javnosti pogosto predstavljena kot subjektivna interpretacija ali celo pod vplivom političnega prepričanja posameznega zgodovinarja. Zoisovo nagrado prejmete za znanstvene dosežke: kaj pravzaprav pomeni znanstvena metoda v zgodovinopisju? Kje je meja med legitimno različnimi interpretacijami in trditvijo, da je nekaj zgodovinsko nevzdržno oziroma neverodostojno?

Če bi šli zaradi svoje težave na pregled k različnim zdravnikom, bi večkrat dobili različne odgovore ali interpretacije. To še ne pomeni, da medicina ni znanstvena veda ali da je ne potrjuje znanost.

Z znanostjo se ukvarjamo na različne načine. Zgodovine seveda ne moremo primerjati z matematiko, toda tudi matematika se kljub navidezni dokončnosti nikoli ne neha spraševati o svojih temeljih. Tako se tudi zgodovina vedno znova preizprašuje. Vsaka družba postavlja nova vprašanja o svoji preteklosti. Pomembno je, da se pri preučevanju zgodovine poslužujemo znanstvenih metod s čim širšim naborom virov, z upoštevanjem drugih spoznanj in jasno opredeljeno metodologijo. Vsak raziskovalec ima svojo interpretacijo. Govoriti o objektivni zgodovini je nemogoče; ta ne obstaja. Zgodovino vedno pišemo subjektivno, saj smo ljudje, vsak s svojimi lastnostmi, prepričanji, idejami in temperamentom. Vsak piše iz svojega zornega kota. Prav zato je znanstvena metoda varovalka. Lahko se ne strinjaš z interpretacijo posameznega zgodovinarja, toda na podlagi uporabljene metodologije in predstavljenih virov lahko presodiš, ali je njegovo delo opravljeno korektno.

Javnost si lažje predstavlja veliko znanstveno odkritje, denimo cepivo, ki je v času covida omogočilo, da smo se v razmeroma kratkem času precepili in nato znova zaživeli brez mask. Tak dosežek je neposredno razumljiv in za družbo zelo pomemben.

A tudi zgodovinarji lahko prispevamo kamenček k znanstvenim dosežkom. Nedavna knjiga o Narodnem domu, denimo, prinaša veliko vsebin, za katere prej nismo vedeli. Če bomo v prihodnje razpravljali o Narodnem domu in vlogi Slovencev v Trstu, jih ne bomo mogli prezreti. Tudi to je lahko znanstveni dosežek s pomenom za skupnost in za slovensko-italijanske odnose – seveda če bomo ta pomen želeli prepoznati.

Italijanska ustava je nastala na podlagi izkušnje fašizma in odpora, danes pa je izraz antifašist tako v Italiji kot tudi v Sloveniji včasih uporabljen kot diskvalifikacija ali žalitev. Kako je prišlo do tega premika?

Morda je to povezano s prevzemanjem ameriškega pogleda na svet, ki se je uveljavljal po drugi svetovni vojni in se v zadnjih desetletjih še okrepil. Če so ZDA nastale kot nekakšen podaljšek Evrope, smo zdaj Evropejci postali neke vrste podaljšek ZDA. Z desetletjem ali dvema zamika sprejemamo, kar nam ponuja ameriška družba.

V takšnem političnem okolju so antifašistične skupine, torej organizirane skupine in društva, ki se sklicujejo na antifašizem, pristale na ameriškem seznamu terorističnih združenj. Posledica je, da antifašizem postaja sopomenka za nekakšne skrajne skupine, ki motijo ustaljeni družbeni red.

Na Primorskem, kjer je antifašizem del naše zgodovine in identitete, težko razumemo, zakaj bi bila beseda antifašist žaljivka.

Na Primorskem se, kot marsikje drugje, antifašizem večkrat uporablja kot se komu splača in nemalokrat ostaja le na deklarativni ravni brez konkretnih učinkov. Nepojmljivo se mi zdi, da bi bila to žaljivka. Če bi želel koga užaliti, mu zagotovo ne bi rekel antifašist. Zame je to prej pohvala.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.