Prijava
Predsednica Gospodarske zadruge v Bazovici Suzana Grgič in ustanovni član Karlo Mezgec (FOTODAMJ@N)
Trideset Bazovcev je 14. januarja 1976 pred notarjem podpisalo ustanovni akt Gospodarske zadruge (FOTODAMJ@N)
Dark Theme
Bilo je 14. januarja 1976, ko se je zbrala skupina tridesetih Bazovcev in pred notarjem podpisala ustanovni akt Gospodarske zadruge v Bazovici. »Namen zadruge je bil jasen - ponovno pridobiti poslopje sredi vasi, pri hišni številki 99, ki je bilo že od junija 1909 last Gospodarskega, konzumnega in posojilnega društva v Bazovici. Slednje ga je bilo leta 1928 prisiljeno prodati zaradi previsokih davkov in je bilo leto pozneje razpuščeno,« je zgodovinsko ozadje 50-letne zgodbe Gospodarske zadruge v Bazovici razkrila Suzana Grgič, ki jo od leta 2021 vodi. Pomembno obletnico so obeležili konec januarja s članskim večerom, na katerega so povabili predstavnike vaških organizacij, s katerimi sodelujejo. Več o njeni zgodbi je s predsednico za Primorski dnevnik povedal Karlo Mezgec, ki je eden od ustanovnih članov. Dolgo je bil tudi član upravnega odbora, med drugim pa se je v hiši, kjer domuje zadruga, tudi rodil.
Na zgodovino stavbe opozarjata obiskovalce po novem dva panoja, ki bosta visela v veži in ponujata pregled pomembnejših dogodkov med letoma 1909 in 1929 ter od 1976 do danes. »Zakaj je nastala Gospodarska zadruga v vasi? Ker smo v sedemdesetih letih tvegali, da bi stavba prešla v italijanske roke. Domačin Mirko Križmančič je bil pobudnik za njeno ustanovitev. Stopil je od hiše do hiše, da bi pridobil čim več članov, saj so za nakup stavbe krvavo potrebovali denar. In to zelo veliko denarja,« je povedala predsednica.
Vsak član prispeval milijon lir
»Če njega ne bi bilo, danes ne bi bili tukaj,« je dodal Mezgec in pojasnil, da je vsak član takrat moral prispevati milijon lir. Ogromno, če upoštevamo, da se je leta 1976 dobra plača sukala okrog 120 tisoč lir mesečno ... Tridesetim ustanovnim članom so se kaj hitro pridružili še drugi in v kratkem so jih prešteli 70. »Člani so prispevali po svojih močeh po obrokih, saj je v družinah navadno delal le eden, vzdrževati pa je bilo treba itak družino,« je takratna prizadevanja obnovil Mezgec. Kar so zbrali, pa ni bilo dovolj, tako da je bilo treba najeti tudi posojilo v višini 40 milijonov lir pri Tržaški kreditni banki. »Močno so se zadolžili, vendar so dolg v letih poravnali s trdim prostovoljnim delom, zlasti s tem, kar so zaslužili s priredbo šager, ki so trajale celo poletje,« je pojasnil.
Poslopje je bilo dejansko zapuščeno in - z izjemo prostorov za trgovine - neuporabno, tako da so se udarniško takoj lotili obnove.
Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku
