Izkašljali so se, ker ne želijo biti sokrivi

Včeraj je dvajset pred 13. uro na urgenci na Katinari čakalo 52 ljudi.

Šest so jih v bolnico sprejeli z rdečo triažno kodo – na prvo oskrbo so tam čakali približno 7 minut. 15 ljudi je imelo oranžno triažno kodo in je povprečno čakalo 42 minut, 23 jih je bilo z modro kodo in s skoraj tremi urami čakanja, šest z zeleno triažno kodo in dvema urama čakanja, dva pa z belo triažno kodo in skoraj petimi urami čakanja. Tržaško urgenco (sicer tudi tisto, manjšo, v glavni bolnišnici) obišče dnevno okrog 250 ljudi, ki naj bi čimprej odšli v druge oddelke ali domov. Osebje se trudi, da bi pacientom ponudilo hitro in učinkovito oskrbo, kljub nevzdržnim razmeram, s katerimi so v teh dneh seznanili javnost. Na njihovo pismo se je sinoči odzvalo zdravstveno podjetje Asugi, ki je prepričano, da je kriza posledica odločitev, ki so padale pred desetimi leti.

KOT CIRKUSANTI MED NOSILI

»Otroci manjšega boga. Tak je občutek, ki ga imamo, vsakič ko vstopimo v »našo« urgenco, ki jo zaseda raznolik izbor ljudi, vklenjenih v neke vrste Dantejevih Vicah,« so v pismu zapisali zdravniki in drugi zdravstveni delavci. Okrog 100 zaposlenih na urgenci že več mesecev dela v pogojih, ki ne dovoljujejo optimalnih rezultatov, a niti zadovoljivih.

»Čaka se na rezultat brisa, na preiskave in specialistični pregled, na rešilca, ki pospremi paciente domov, in predvsem na hospitalizacijo,« so zapisali, »desetine ljudi čaka po hodnikih, medtem ko se zunaj nabirajo novi primeri.« Osebja je v zdravstvu premalo, kar se pozna tudi na urgenci, kjer dežurni večkrat prevzemajo vloge asistentov in socialnih delavcev.

Obkoljeni z nenehnim pritoževanjem občutijo, da so razmere klinično nevarne in neprijeten občutek nosijo s sabo tudi po končani izmeni. Ponižani in demotivirani zato številni zaposleni poiščejo boljše delovne pogoje. Osem zaposlenih je prosilo za selitev na druge oddelke. Več je tudi medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in negovalcev, ki načrtuje odhod. »Utrujeni smo in sram nas je, ker kot cirkusanti skačemo med nosili. Pred sabo pa imamo starejše paciente, ki izgubljajo svojo avtonomijo, večkrat dostojanstvo, spoznajo zadrego izpostavljenosti svojih teles (...) ter večkrat trpijo zaradi oddaljenosti s svojimi najdražjimi, ki k nam lahko vstopijo le, ko je čas za poslednji pozdrav. “Kaj, ko bi to bil tvoj oče? Ko bi to bila tvoja mati?” se zdita retorični vprašanji, a nista, ker dejansko to so očetje in matere, kot mi in še bolj kot mi sinovi manjšega boga.«

Zaposleni na urgenci so se odkritosrčno izkašljali z namenom, da bi vzbudili pozornost vseh, zdravstvenega vodstva, politike, ljudi, saj je saniranje situacije v interesu celotne skupnosti. »Ukvarjamo se z urgenco,« so še dodali, »s katero se želimo še naprej ukvarjati, če nam bodo dovolili. Vemo pa tudi, česa si ne želimo: biti sokrivi.« Zaključili so s trditvijo, da bo vsak, ki si ne bo prizadeval za izboljšanje stanja na urgenci, sokrivec. Bolnica ni le prostor, ki ga sestavljajo različni oddelki, ampak celota, v kateri ima vsak element pomembno, nosilno vlogo, v kateri je vsak člen pomemben, od strežnikov do politikov, so prepričani.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.