Kako zveni neandertalska piščal

V okviru znanstvenega festivala Trieste Next bo še danes potekal sejem arheologije, ki ga v sodelovanju z Občino Trst prirejajo združenji Società Friulana di Archeologia in Musica Libera ter deželno središče za raziskovanje antične vojaške zgodovine CRSSMAM. Na različnih lokacijah ponujajo predavanja in dogodke, ki so namenjeni predvsem mlajši publiki, primerni pa so za vse, ki se zanimajo za antično zgodovino Trsta in širšega srednjeevropskega prostora.

Glavnina dogajanja poteka v malem šotoru na Velikem trgu, kjer so včeraj dopoldne bili v gosteh Matija Turk iz Narodnega muzeja Slovenije, Katinka Dimkaroska z Univerze v Ljubljani in Giuliano Bastiani iz goriškega naravoslovnega muzeja Alviseja Comela. Obiskovalcem so arheologi in raziskovalci predstavili najstarejše glasbilo na svetu, to je neandertalčeva piščal iz Divjih bab pri Cerknem, in spregovorili o življenju neandertalcev. Pred 25 leti je med sistematičnim arheološkim izkopavanjem prišla na dan piščal. Takrat je najdišče bilo predmet raziskav kakih dvajset let. »To je bil dokaz, da neandertalci niso bili tako primitivna bitja, kot se je mislilo, in da so bili dejansko zelo podobni nam. Izkopani predmeti, umetniški in vsakdanji, so podobni tistim, ki jih je kasneje uporabljal tudi moderni človek,« je povedal Matija Turk. Iznajdba namreč priča o tem, da je neandertalec razvil čut za glasbo, ki naj bi bil, sodeč po velikosti in obliki piščali, vse prej kot osnoven.

Na jutranjem predavanju je Katinka Dimkaroska zaigrala na rekonstruiran model piščali. Zvok in melodija sta povsem spominjali na moderno glasbilo, za katerega je pri igranju potrebno obvladovanje primerne tehnike. »Igra se v popolnoma naravnem položaju, drži se z obema rokama. Glasbilo je zelo občutljivo na pihanje. Dihamo s pomočjo prepone, zelo pomembna pa je oblika, ki jo pri igranju imata ustna votlina in ustnice, da iz piščali privabimo lep ton,« je pojasnila Dimkaroska.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.