Knjiga o travmah, ki bodo ostale

25.671. Toliko ljudi je demokratična Republika Slovenija oziroma njeno ministrstvo za notranje zadeve, ki ga je vodil Igor Bavčar, 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev.

Med izbrisanimi sta se znašli tudi Slavica Đuriđić in Vladka Iličić. Pričevalki sta tržaški publiki svojo srhljivo osebno zgodbo zaupali v torek zvečer v Tržaškem knjižnem središču na predstavitvi knjige Tega se ne da izbrisati. Delo Andraža Rožmana je zbirka izpovedi oseb, ki so doživele izbris.

»Primernejšega naslova Andraž ne bi mogel izbrati. Travm, ki smo jih takrat doživeli izbrisani, res nihče ne bo mogel nikoli izbrisati,« je s cmokom v grlu povedala gospa Slavica.

Pogovor z avtorjem, ki ga je priredil Slovenski klub, je vodil Martin Lissiach. »Ko sem se lotil pisanja, nisem vedel, kam me bo to pripeljalo. Začel sem z intervjuji z osebami, ki jih poznam, z aktivisti za pravice izbrisanih. Postopoma pa so mi svojo zgodbo zaupali novi in novi pričevalci,« je povedal avtor knjige, ki je pri vsakem intervjuvancu med pogovorom čakal na »nekaj«, na tisti trenutek, ko se je oseba v celoti odprla in mu zaupala najgloblje, najbolj človeške občutke, ki jih je doživela ob tem kršenju človekovih pravic, kot je izbris označilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Zgodbe izbrisanih so si med seboj po eni strani podobne, po drugi pa popolnoma različne, saj je vsak izbrisani travmo doživel na različen način. Več kot polovica teh, ki so jih izbrisali iz registra stalnih prebivalcev, nikoli več ni dobila slovenskih dokumentov in se je bila prisiljena odseliti iz Slovenije. Avtor je govoril tudi s pričami, ki živijo v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Avstriji.

Zaradi izbrisa je izgubila hčer

Zgodbe Vladke Iličić, po rodu iz srbskega mesta Bor, Rožman ni vključil v knjigo. »Gospo Vladko sem spoznal šele danes, saj je prijateljica Slavice,« je zaupal.

»Leta 1992 sem s hčerkama odpotovala v Srbijo na počitnice. Teden pred odhodom sem bila še vpisana v register. Ko sem se vrnila, so me s hčerkama izbrisali,« je povedala gospa Vladka, ki se je brez dokumentov znašla na cesti. Vselila se je v staro, mrzlo in blatno barako na ljubljanskem Viču, kjer pa se je iz strahu pred deportacijo morala skrivati pred policijo.

Tudi do zdravstva in šolstva izbrisani niso imeli dostopa. Vladkini hčerki so v šoli zaničevali, jima kradli nahrbtnike in vanje točili vodo. Mlajša hči je zaradi težkih bivalnih pogojev hudo zbolela na pljučih in leta 2014 žal umrla za posledicami dolgoletne bolezni.