Ljubezenski verzi v barvah domače zemlje

Nastale so pred desetimi leti, a to še ne pomeni, da so zastarele. Saj je ljubezen vedno aktualna, še zlasti danes, ko človeštvo doživlja kruto obdobje,« trdi dolinski pesnik Boris Pangerc, ki je v petek predstavil svojo novo zbirko »starih« poezij Tenerezza complice, ki je izšla pri založbi Hammerle. Verze v italijanskem jeziku je najprej z branjem, nato pa z izčrpno analizo, razčlenila Helena Lozano, profesorica prevajanja iz italijanščine v španščino na Oddelku za humanistične vede tržaške univerze in uradna prevajalka znanega italijanskega pisatelja Umberta Eca. »V Pangerčevih delih se prepletajo barve zemlje. Zlato pšenice in zeleni odtenki oljke, bela morska pena in rdeč ogenj so prisotni že v prvi pesmi, zemlja pa do zadnje.« Lozano je ob branju sicer ugotavljala, da je zbirka prežeta z lepoto tržaškega podeželja, ki se prepleta s likom ženske, ognjene in močne, a istočasno polne miline. Avtor je nikoli ne zaničuje, nasprotno, povzdiguje včasih jo kot boginjo, neko bitje neznane dimenzije: »Povsod se razbere neka mistična milina, za katero je poet morda dobil navdih že v študentskih letih, ko je prebiral Raj Dantejeve Božanske komedije.« Ali v očeh nekoga. Kot je sam priznal Pangerc, se pri pisanju ljubezenske poezije, če tudi na pol izmišljene, od nekod vendar pojavi navdih.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.