Med ljubljenimi obrazi, kipi in burjo

Pogledi, nasmehi, resni izrazi in obrazi najdražjih ter drobci vsakdanjega življenja – v tržaški mestni galeriji na Velikem trgu od četrtka obiskovalce sprejemajo kipi, slike in druge umetnine kiparja in slikarja Duilia Svare. Posthumno razstavo je uredila hčerka Liliana. Vsakega obiskovalca vljudno sprejme in mu ob tem oriše temeljne značilnosti in ozadje očetovih glavnih del. V umetnikovi življenjski zgodbi se odseva skupna težka usoda številnih prebivalcev teh krajev.

Čeprav se je Svara hotel poklicno uveljaviti, ni pristal k vpisu v fašistično stranko. S prijateljem in vsestranskim umetnikom Lojzetom Spacalom so ga leta 1943 odposlali v Bazilikato s posebnimi bataljoni italijanske vojske. V pogovoru v razstavni dvorani nam je sicer Liliana Svara pojasnila, da doma niso govorili slovensko. Njena mama oziroma žena Duilia Svare je bila med drugim po rodu iz Barija in torej tega jezika ni obvladala.

Med brskanjem po arhivu Primorskega dnevnika smo odkrili daljši članek zgodovinarja Štefana Čoka z dne 13. novembra 2016, v katerem se poglablja v cilje in delovanje posebne komisije za postavljanje prvih lokalnih spomenikom padlim v Narodnoosvobodilnem boju. Kot referent za umetnost pri PNOO (Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru) v Trstu ji je predsedoval ravno Spacal, Svara pa je bil eden izmed ostalih treh članov. Delovala je od konca druge svetovne vojne vse do prelomnih dogodkov, ki so povsem spremenili tukajšnje razmere, med katerimi zlasti izstopata podpis Pariške mirovne pogodbe – 10. februarja 1947 – in izbruh Kominforma.

Člani komisije so med drugim izdelovali oziroma pregledovali načrte za postavitev spomenikov ter določali, kam bi jih bilo treba postaviti. Po vojni je Dulio Svara hitro spet začel razstavljati tako v Trstu kot v Ljubljani in Parizu. Utrip njegovega ustvarjanja in duha lahko podoživljamo na njegovi posthumni razstavi.