Med načrti »sončno mesto« pri Sv. Ivanu

Danes mineva natanko leto dni od vnovične izvolitve Roberta Dipiazze za tržaškega župana. Čeprav je od volitev minilo samo leto dni, se zdi, da je minila cela večnost. Vmes smo preživeli pandemijo, v Evropi doživeli novo vojno in postali žrtev energetske krize in vrtoglavih cen energentov. In če to, kar se dogaja letos, spominja na scenarij najbolj dramatičnega filma, je bilo napeto tudi ob lanski razglasitvi volilnih rezultatov za Mestno hišo. Na Velikem trgu to ni bilo mogoče, ker so ga zasedli proticepilci in nasprotniki covidnega potrdila. Prav zaradi tega so se tiste dni v Trstu mudili tudi novinarji pomembnih medijskih hiš. In ker so istočasno potekale lokalne volitve, so si predstavniki medijev vzeli čas za tržaške politične kandidate in jim namenili več medijskega prostora kot bi jim ga v običajnih okoliščinah.

Leto dni po volitvah smo se z županom srečali, da bi naredili prvi obračun. Sprejel nas je v reprezentančnem salonu in v svojem slogu začel govoriti kot dež. Za njim je naporen konec tedna, saj je obiral oljke. »V nedeljo zvečer sem bil izčrpan, a utrujenost je bila prijetna. Fizično delo je zdravo. Da je tako, govori ta podatek: v dveh dneh sem izgubil kar dva kilograma,« je v smehu dejal župan in dodal, da so oljke, ki rastejo nad Grljanom, dale kar 350 kilogramov plodov, iz katerih je iztisnil lepo količino olja. »O oljkah bi lahko govoril ure in ure. Bolje, da začneva z intervjujem,« je dejal.

Vaše prvo leto četrtega oz. petega županskega mandata z miljskim vred je zaznamovalo pestro dogajanje. Kako bi ocenili prvo leto in kaj bi izpostavili kot največji uspeh?

Jaz bi zavrtel čas precej nazaj. Mnogi se ne spomnijo več, kakšni so bili odnosi s slovensko narodno skupnostjo leta 2001, ko sem bil prvič izvoljen za tržaškega župana. Vsak je bil na svojem bregu. Leta 2004 sem šest županov posedel za isto mizo, v slovenščino smo prevedli tudi moj svečani govor v Rižarni, leta 2010 sem organiziral koncert treh predsednikov na Velikem trgu, ob stoletnici požiga Narodnega doma je prišlo do skupnega poklona Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja. Za nami je spodbudna pot sodelovanja. Vse to ni samoumevno.

Izpeljal sem tudi veliko infrastrukturnih del. S ponosom gledam nazaj na vse ljudi, ki so pristopili k temu, da ko hodim po mestu, me ustavljajo in se mi zahvaljujejo. Če odgovorim na vaše vprašanje, kaj smo naredili v tem letu, bi spomnil, da končujemo s prenovo novega sedeža Esatta, začeli bomo rušiti uničeni zdraviliški bazen Acquamarina in dvorano Tripcovich, končali bomo tudi z urejevanjem novega trga v Rojanu. Projekt zanj smo pripravili daljnega leta 2003. V Italiji je pač tako, za uresničitev vsakega projekta potrebujemo desetletja.

Kako se bo energetske krize lotila Občina Trst?

Delamo na tem, da bi območje kamnoloma Faccanoni opremili s fotovoltaičnimi celicami. Tam bi lahko zraslo sončno mesto, katerega potencial bi bil 10-odstoten. To pomeni, da bi proizvajali eno desetino energije, ki jo potrebujemo v Trstu.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.