»Narodne domove so za skupnost naši predniki gradili z lastnimi sredstvi«

K boljšemu poznavanju tržaške stvarnosti in zlasti slovenske vraščenosti vanjo, bo odslej prispevala še ena knjiga Bogomile Kravos. Tržaška slavistka in teatrologinja se je namreč ponovno poglobila v raziskovanje Svetega Ivana v Trstu ter svoje delo med lanskim poletjem objavljala na straneh Primorskega dnevnika. Raziskavo je sedaj predelala za knjižno objavo, ob tem pa poskrbela tudi za italijansko verzijo, ki ni preprost prevod, saj je upoštevala ciljnega bralca – Italijana, ki o zgodovini tržaških Slovencev bolj malo ve. Nastala je knjiga Dom, ki nosi v slovenščini podnaslov »sprejema in povezuje, zato so gradili narodne domove«, v italijanščini pa »la nascita di una comunità« (rojstvo neke skupnosti).

Knjigo, ki prihaja med bralce dve leti po avtobiografskem romanu Moj Trst (Slovenska matica, 2023), bodo jutri ob 18. uri predstavili na Stadionu 1. maj (Vrdelska cesta 7) v sodelovanju z domačim društvom Slavko Škamperle. Izdali sta jo Zadruga Primorski dnevnik, ki je želela tudi s to publikacijo obeležiti 80-letnico našega dnevnika, in založba Qudulibri. Člani zadruge jo bodo prejeli brezplačno.

Zakaj ste čutili potrebo po novi knjigi o Svetem Ivanu in njegovem Narodnem domu?

Avtor črpa iz znanja in odnosa do predmeta opazovanja. Nisem Svetoivančanka s poreklom, sem pa bila od malega vključena v delovanje kulturnega društva Slavko Škamperle, ki se je leta 1945 ustanovilo v svetoivanskem Narodnem domu. V petdesetih letih in vse do 70-ih let prejšnjega stoletja so bile v večernih urah tam kinopredstave: pozimi v dvorani, poleti pa na obsežnem vrtu Narodnega doma. Ko smo si ob obisku predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar in predstavnikov tukajšnje oblasti oktobra 2023 ogledali čudno zasnovo prostorov in se ob posaditvi lipe zazrli po vrtu, me je obšlo strašno nelagodje.

Zakaj nelagodje?

V predelani stavbi je nekaj pretočnih prostorov, minimalno število sob – uradov na podstrešju. Zdi se mi, da ni služnostnih prostorov, kaj vem, za hiter sestanek, za spravljanje stolov, pripomočkov in odrabljene opreme, tudi ne gostinskega kotička, kjer bi se lahko ob kavi pogovorili, in ni obljubljenih dveh sob za svetoivanska društva. Zunaj pa je zmanjkalo polovica vrta. Zanimivo, ne? Športno društvo Edera je še razpolagalo s celim vrtom, zdaj pa so postavili zid in polovico vrta verjetno pripisali hiši na Škuni.

Po tisti slovesnosti sem šla domov z grenkimi občutki. Čez kakšen mesec se je oglasila gospa Rossana Zagaria in me vprašala, če bi v svetoivanskem sindikalnem krožku kaj povedala o Narodnem domu, razložila zakaj, kako, čemu je nastal. Težko je odreči, še bolj, ker gre za objekt, ki so ga za skupnost zgradili naši predniki, s svojim denarjem.

Zanimivo se mi zdi, da je prišleke, ki so se naselili k Svetemu Ivanu, gnala tudi skrb za novo skupnost.

Bilo je v obdobju prebuje in v družbi so se pojavili prosvetljeni posamezniki: kdor se je uveljavil, se je zavedal, da bo boljše živel, če se bodo emancipirali tudi njegovi bližnji. Po zaslugi uspešnežev se je uvedlo šolanje, ko so zgradili še novo cerkev, ki je osrediščila zaselke, kontrade in kuorte, se je pospešeno začela graditi skupnost. Ugledni obrtniki in posestniki, duhovnik in šolski učitelji. Učitelj Ivan Piano je leta 1868 ustanovil nekaj okoliških čitalnic, tudi svetoivansko. Takrat se je začelo zavestno in organizirano delovanje. Ko je bil v 70-ih letih 19. stoletja imenovan za župnijskega upravitelja Ivan Treven, ki je sodeloval s prosvetarji, je farane pripravil, da so začeli opremljati cerkev, ki je bila posvečena leta 1854.

Skozi celotno drugo polovico 19. stoletja se je, tako kot drugi predeli Trsta, tudi Sv. Ivan razvijal v sozvočju z mestom in ustvaril svojo zgodbo: od Perve merliške bratovščine do Konsumnih društev in prvega Narodnega doma. Vsaka stavba v skupni lasti je sad požrtvovalnega dela in denarnih vložkov posameznikov, ki so verjeli, da bo iz skupnega dobrega vsem boljše.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.