Novi koronavirus je diskriminatoren

Novi koronavirus ni demokratičen virus. Prav nasprotno. Je zelo diskriminatoren, saj je v večji meri prizadel socialno šibkejše družbene sloje. Pa najsi bodo to Afroameričani v ZDA, priseljenci v Angliji ali starejši v oskrbovalnih domovih v Italiji. To tezo zagovarja Benedetto Saraceno, psihiater, ki je v preteklosti sodeloval s Francom Basaglio in je pred nedavnim izdal knjigo z naslovom Un virus classista. Pandemia, disugluaglianze e istituzioni (založba Alpha beta Verlag iz Merana, Zbirka 180), o kateri bodo danes ob 18. uri na daljavo govorili v sklopu bralnega cikla Stalne konference za duševno zdravje Franco Basaglia. Z avtorjem, ki je med letoma 1999 in 2010 v Ženevi vodil oddelek za duševno zdravje in odvisnosti Svetovne zdravstvene organizacije, smo pred današnjim srečanjem spregovorili zlasti o družbenih posledicah koronavirusa.

Zakaj je novi koronavirus razredno diskriminatoren?

Že od vsega začetka, ko je izbruhnila pandemija, se govori, da gre za virus, ki nikomur ne gleda v obraz. Stalno ponavljajo, da virus prizadene tako mlade kot stare, tako bogate kot revne. A v resnici ni tako. Virus sploh ni tako demokratičen, kot ga predstavljajo. Še več, izbral je sistem družbene slojevitosti. Če pogledamo statistiko umrlih, nam ta pove, da je za covidom-19 umrlo več revnih ljudi. Obstaja vez med družbenim stanjem ljudi in zbolevanjem. Dokazano je, da imajo boljše možnosti ozdravitve ali poteka okužbe ljudje, ki živijo v privilegiranem okolju. Seveda za družbeno slojevitost niso krivi ne bogati in ne revni, pa čeprav ta sistem še zmeraj vključuje njihovo življenje in ga oblikuje.

Tudi epidemije, ki so v preteklih stoletjih prizadele človeka, so bile družbeno nekorektne.

Tako je. Če se spomnimo samo kug v antiki, srednjem in novem veku, vidimo, da so v mestih ostajali revni ljudje, bogati pa so bežali v svoje vile na podeželju.

Se strinjate, da so bile največje družbene razlike opazne med zaustavitvijo javnega življenja med prvim valom pandemije?Popolnoma se strinjam z vašim opažanjem. Za družine, ki živijo v majhnih stanovanjih brez balkonov ali dvorišč, je bilo bivanje za zaprtimi vrati veliko bolj naporno kot za družine, ki živijo v hišah. V majhnih stanovanjih je tudi možnost za okužbo večja kot v velikih. O tem vidiku pandemije se je doslej govorilo premalo. Veliko se govori o zdravstvenem obvladovanju pandemije, bolj malo pa o njenih socialnih posledicah.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.