Partizanska kurirka dočakala 100 let

Na današnji dan pred natanko stotimi leti je prihod male Olgice osrečil družino Komarjevih na Fernetičih. Tata Franc in mamica Josipina, po rodu iz Vrhovelj, sta se preživljala s kmetijo. Imeli so živino, krave. Josipina se je s plenirjem spuščala po Škali Šanti in nosila domače mleko v Trst.

»Bila je mižerija,« se je v četrtek na svojem domu v Trebčah živo spominjala današnja slavljenka, stoletna gospa Olga. SV vas Kraljev se je bila preselila nekaj let po drugi svetovni vojni, potem ko jo je na eni od veselic, ki so potekale v bližnjih vaseh, ljubezensko omrežil tenor prikupnega zidarja Emila, Kralja po priimku, seveda.

A pred Trebčami je bil Orlek, z italijansko fašistično šolo, v kateri so morali slovenski šolarčki plačati »globo«, če so izustili besedico v materinem jeziku. In po Orleku druga svetovna vihra z mlado Olgo v vlogi kurirke. Drugače, v tako zavedni slovenski družini, ni moglo biti.

Odtlej je minilo že več kot tri četrt stoletja, a spomin na tiste hude, težke, nevarne dni ostaja neizbrisen življenjski sopotnik gospe Olge. Kot da bi se ji dogodilo včeraj ali predvčerajšnjim, privre iz spomina dogodek, ki je kurirki Olgi, njeni sestri Mariji in malemu nečaku Virgiliu postavil življenje na kocko.

Trojica je bila namenjena k partizanom s sporočilom. Ustavili so jo najprej fašisti, nato še Nemci. Eden od nemških vojakov se je približal Virgiliu, ga prijel in dvignil visoko v zrak, pri čemer je fantku padla na tla škatla. Strah, groza, pa se je mlada Olga znašla: v škatli so bonboni za otroka, je izustila tako prepričljivo, da ji je nemški vojak verjel, in spustil trojico mimo, potem ko je dovolil otroku, da je škatlo pobral. Ko bi pogledal vanjo, bi v njej odkril pismo za Tita, in zgodba gospe Olge bi se drugače zasukala ...

Še marsikaj drugega je mlada Olga preživela med vojno. S podstrešja je videla, kako je sestreljeno angleško letalo treščilo pri Fernetičih v visoko drevo. Pilot se je predčasno rešil s padalom, kar je bila za domačine prava mana z neba, saj so domiselne šiviljske roke padalo prikrojile v kombineže, iz gum pa so nastali čevlji ...

Olga in Emil sta se vzela dve leti po koncu vojne. Mož je bil navdušen pevec, pel je tudi v zboru Illersberg, pa recitiral je. Ob glasu je imel pridne zidarske roke, da je staro hišo tik za trebensko cerkvijo razširil in jo uredil v prijeten dom, saj se je družina s prihodom sinkov Marina in Vasilija kmalu pomnožila. Gospa Olga je odtlej ostala zvesta domu in tu dočakala današnji jubilej.

Častitljiva starost je nekakšna »zaščitna znamka« Komarjevih s Fernetičev: brat Pepi jih je dočakal več kot sto, drugi brat Franc se je poslovil pri 99. Recepta za dolgo življenje gospa Olga ni razkrila, znano pa je, da sploh ne jemlje zdravil. Zadnja leta je sicer nekoliko naglušna, a oči so iskrive, dobro vidijo in tudi berejo.Vsak dan prva prebere Primorski dnevnik, šele potem prideta na vrsto sin Vasilij in snaha Damiana, ki negujeta njeno dolgo jesen. Enkrat tedensko se ji zahoče tudi trač revija: »Da izvem, ali je Al Bano še živ!« se pošali.

V četrtek je povedala, kaj bi želela za današnji jubilej: »Dve štraube in malo oranžade.« Sodeč po vonju, ki je vabil v kuhinjo, in praznično urejenem vrtu s paradižniki, ki jim ni para, bo slavje gotovo malce bolj slovesno, s polnim plenirjem čestitk, med katerimi bodo njene oči iztaknile tudi pričujočo dnevnikovo, povsem zasluženo, saj je danes stoletna gospa Olga ena najstarejših bralk Primorskega dnevnika.