Povojna obnova slovenskega šolstva se je začela pri Sv. Jakobu

Takoj po koncu druge svetovne vojne je pri Svetem Jakobu živelo veliko Slovencev. Prav zaradi tega se je tu leta 1945 že prve dni po osvoboditvi začela obnova slovenskega šolstva. V poletnih mesecih so v Ulici Caprin priredili tečaje slovenščine za otroke, ki so se šolali v drugih jezikih. Vpisovanja v osnovno šolo so sprejemali med 17. in 23. septembrom 1945. Vpisalo se je 532 učenk in učencev, pouk pa se je začel 29. oktobra v bivši italijanski šoli in začasni vojašnici v Ulici Scuole Nuove, današnji Ulici Frausin, kjer še vedno domuje.

Po osemdesetih letih se je marsikaj spremenilo. Poslopje je prenovljeno, šolski sistem je doživel več reform, šolska populacija je mnogo bolj raznolika kot nekoč, slovenske krajevne skupnosti pri Sv. Jakobu, ki je nekoč veljala za najbolj številno v mestu, skoraj ni več. Korak v preteklost nas lahko popelje v čas prebujanja, ko je slovenska beseda v mestu doživljala preporod in je bilo slovenskih otrok toliko, da je osnovna šola imela do 18 prenatrpanih razredov.

»Otroci so se zbrali zaradi pomanjkanja šolskih prostorov pri cerkvi. Ob zvonjenju se je cerkev skoraj napolnila navdušenih in zadovoljnih staršev ter otrok. Po maši je imel kanonik Omerza kratek a jedrnat nagovor o dolžnosti staršev in otrok z oziroma na šolo in cerkev.« Tako je o prvem dnevu pouka zapisano v Šolski kroniki za šolsko leto 1945/1946. Na šoli so namreč po temačnih letih, ko je bila slovenska beseda zatirana, skrbno zapisovali dogajanje v ličnem zvezku s pisano platnico in s pisavo, kakršne se danes le redki še naučijo. Učenci so se tiste prve dni razdelili v 18 razredov, od katerih 12 v šolskem poslopju v Ulici Scuole Nuove, ostali pa v stavbi v Ulici sv. Frančiška.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.