Pred stotimi leti se je rodila Neva Lukeš

Bila je borbena ženska generacija. Generacija žensk, rojenih pred sto leti. Ko se je rodila tudi Neva Lah (Lukeš). In tudi moja mama. To je bila generacija žensk, ki so odločno stopale na plan. Prepričane so bile, da je mogoče združevati družinske in poklicne obveznosti ter tudi delovati na socialno-političnem področju. Rasle so v nelahkem obdobju, v času po prvi svetovni vojni, v času velike ekonomske krize, v času zloglasnega napovedovanja novega univerzalnega spopada. Za Nevo je bilo prvo smrtonosno zlo fašizem, ki je udaril tudi po njeni družini, nato pa jo je, kot njene sovrstnice in sovrstnike zajela vojna vihra. Previharile so jo, ženske ne samo v ozadju oziroma ‘v podporo’ moškim, odločno, kot so začele postavljati svoje zahteve. Tedaj mlade ženske, med temi Neva, so si drznile na plan, mogle in zmogle so izbrati. V osvobojeni Evropi, ki je premagala najprej fašizem in nato nacizem, so istočasno snovale skupno in osebno usodo.

Neva, ki je sebe doživljala kot Primorko, Tržačanko, se je rodila v Mariboru 19. julija 1922. Rodila se je kot Neva Lah v družini, ki se je zaradi fašizma morala izseliti v Maribor. Tam je Neva obiskovala realno gimnazijo in veliko let tudi glasbeno šolo, študirala je klavir. Nove težave so se za družino Lah začele z nemško okupacijo Maribor: starše so Nemci izselili v Srbijo, Neva z bratom Ervinom (klicali so ga Tugomir) pa sta odšla v Ljubljano. Tam je Neva nadaljevala s študijem, najprej je maturirala, nato pa opravila 6-mesečni časnikarski tečaj. S tem je že napovedala svojo naknadno življenjsko izbiro, čeprav je medtem sledila drugačnim študijskim smerem, nekaj semestrov je npr. študirala medicino. Vendar pa sta bila z bratom brez ustreznih dokumentov in sredstev, zato sta se preselila k babici v Trst. Za Nevo se je začelo novo obdobje, obdobje upora proti nacifašizmu. Vključila se je v osvobodilno gibanje, postala je najprej članica ZSM (Zveza socialistične mladine Slovenije), nato pa je bila sprejeta v tržaški odbor SKOJ-a (Zveze komunistične mladine Jugoslavije). Leta 1944 je v Trstu prišlo do množične izdaje slovenskih mladincev in drugih aktivistov. Veliko so jih zajeli, med temi je bil tudi Nevin brat, po oktobrski aretaciji so ga novembra s številnimi drugimi strpali na železniške vagone in odpeljali v Mauthausen. Ni se vrnil, umrl je v podružnici Melik. Neva te hude izgube ni nikoli prebolela. Celo meni, ki si tudi zaradi razlike v letih nisva bili zelo blizu, Neva je delila letnico rojstva z mojo mamo, jaz pa jo delim z njeno hčerko Nevico, je pripovedovala o svoji neizmerni bolečini in obupu, ko ji ni uspelo posloviti se od brata. Tržaška železniška postaja je zato zanjo ostala kraj skupne in osebne tragedije.

Celoten prispevek si preberite v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku