»Pri srcu mi je, da ljudje čutijo, da smo skupaj, ne pa vsak zase«

Po več kot pol stoletju se Franc Pohajač poslavlja od župnije sv. Jerneja na Opčinah. Na zadnjo julijsko nedeljo je s poslovilno mašo postavil nekakšno uradno piko res dolgi zgodbi. Kot kaplan je v kraško vas prišel leta 1969, le nekaj mesecev po posvečenju v domači župniji sv. Lenarta v Novi Cerkvi. Rodil se je namreč 4. februarja 1941 v Celju. Krmilo openske župnije je prevzel leta 2000, za župnika ga je imenoval tedanji tržaški škof Evgen Ravignani. Vsakdanji openski utrip si je danes težko predstavljati brez njega. Kot pevovodja in mentor različnih sestavov in ansamblov se je uveljavil tudi na glasbenem in kulturnem področju. Ne gre pa za pravo slovo, saj bo še naprej služboval v Trebčah, kjer je maševal tudi vsa zadnja leta.

Kako danes gledate na vse to, kar počasi zapuščate za sabo?

Zdi se mi, kot da bi prišel včeraj. Ne čutim neke melanholije, da bi rekel: »Oh, kakšno je bilo in danes ni več.« Tukajšnje okolje mi je še naprej dobrodošlo. Zelo mi je pri srcu, da se naše župnijske skupnosti še naprej ohranjajo in da ljudje čutijo, da smo skupaj, da ni vsak zase. Sam sem zaprosil, če lahko zapustim Opčine. Še vedno ostajam na položaju, čeprav z omejenimi odgovornostmi, ki so primernejše za moja leta in zdravje. Kot duhovnik sledim načelu, da ne smem samevati nekje, temveč da moram biti sredi dogajanja in ljudi. Spremembo doživljam tudi kot božji dar, Opčine bodo zdaj dobile mlajšega in dobro vpetega duhovnika.

Kateri trenutki vam bodo najbolj ostali v spominu od poti, ki ste jo prehodili z verniki in s skupnostjo nasploh?

Ko sem prišel sem, sem se počutil tuj. Dejansko sem bil na začetku izgubljen. Tudi naši salezijanci so me bolj opozarjali kot opogumljali ali usmerjali, kar bi potreboval. Postopno sem to premostil, zelo mi je pri tem pomagal župnik Vili Žerjal, ki je eno leto prej prevzel Opčine.

Nekaj tednov po svojem prihodu sem se v Marijanišču srečal s skupino mladih, ki so poslušali glasbo. Takoj sem dojel, da hočem delovati na tem področju. Počasi smo se vživljali in so začeli nastajati različni sestavi: AMO (Ansambel mladih Opencev), ki se je kasneje razvil v TAIMS, Galebi, Zvezde, vokalni tercet Mavrica in Rdeči nagelj, v katerem sta se kalila Marko Feri in Aleksander Ipavec. Najdlje, 40 let pa me je nagovarjal otroški pevski zbor Vesela pomlad.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku