»Rešiti želim problem parkirišč in izboljšati ogled notranjosti gradu«

Pet mesecev po prevzemu vodenja Miramarskega gradu je novi direktor Guido Comis že zastavil vrsto sprememb. Naslednik Andreine Contessa želi obisk gradu narediti bolj prijazen, sodoben in vsebinsko razgiban, hkrati pa se spopada z enim največjih izzivov - kako ob vse večjem obisku zagotoviti dostopnost in ohraniti dragoceno dediščino. Z njim smo se pogovarjali o prvih vtisih, načrtih in prihodnosti Miramarskega gradu in parka.

Kateri je prvi vtis oziroma prva stvar, ki ste jo o Miramarskem parku spoznali šele od blizu in je od zunaj niste mogli videti?

Našel sem zelo spodbudno delovno okolje. Razmere v Miramarskem gradu sem namreč že precej dobro poznal, saj sem jih pred prihodom preučil z različnih vidikov. Seveda pa marsikaj odkriješ šele, ko začneš tukaj delati. Najbolj me je presenetilo okolje, tako s človeškega kot s strokovnega vidika. Našel sem zelo prijetno okolje, predvsem pa kolege, ki so zelo zavzeti, strokovni in dobro pripravljeni.

Ko danes prečkate vhod parka in gradu, kaj vidite drugače kot pred petimi meseci, ko ste prevzeli vodenje te kulturne znamenitosti?

Pravzaprav vidim, kako se razvijajo številne stvari, ki so bile zastavljene že pred mojim prihodom. Naj navedem kot primer cesto, ki vodi do gradu. Poleti so bila zaključena dela na komunalni infrastrukturi - ceveh, ki potekajo pod cesto in so pomembna tudi za energetsko učinkovitost gradu. Grad se bo zdaj priključil na plinsko omrežje, prej pa je bil ogrevan na kerozin. Ta dela so bila del NOO programa in so bila po načrtih zaključena poleti. Zaradi njih je bilo sicer veliko nevšečnosti na cesti in parkirišču. Tudi drugi projekti, povezani s tem mehanizmom, so bili zaključeni.

Kaj sledi zdaj?

Kmalu bomo odprli manjšo razstavo, ki bo uvod v novo pot za obiskovalce. Ta se bo v primerjavi z današnjo v pritličju razvijala v nasprotni smeri. Začela se bo z razstavo, posvečeno nastanku te nekoliko nenavadne arhitekture gradu. Grad je namreč zgrajen sredi 19. stoletja in med njegovimi nazobčenimi stolpi, okni in izrazito romantičnim videzom obstaja določeno neskladje. Ustvarjen je bil v obdobju romantike, kot da bi šlo za starodavno ruševino, v resnici pa je bil zgrajen razmeroma v sodobnem času. Predstavili bomo tudi vire navdiha, ki so spodbujali tovrstno arhitekturno zasnovo. S tem želimo obiskovalcem nekoliko bolje pojasniti, kaj pravzaprav gledajo in kako to stavbo umestiti v njen zgodovinski in arhitekturni kontekst oz. v okus časa, ki je navdihoval Maksimilijana Habsburškega. Postopoma bi rad spremenil tudi smer ogleda. Danes so nekatere dvorane nekoliko zapostavljene. Mislim na dvorano Rosa dei venti, ki je danes ena zadnjih prostorov na ogled in ostaja nekoliko odmaknjena. Trenutno tam ni prostora, kjer bi se obiskovalci lahko ustavili in odpočili - ni niti enega stola, kavča ali česar podobnega. Tudi v glavni dvorani so stoli, ki niso najbolj primerni - plastični so nekoliko v nasprotju z vsem okrasjem prostora. Sedeže bomo dodali tudi v prostorih ob vhodu, ki ne bodo več namenjeni vhodu, temveč bodo postali zaključek muzejske poti.

Kdaj bomo videli te novosti?

Zelo kmalu, vsaj v glavni dvorani. Manjšo razstavo in novo muzejsko pot načrtujemo za konec novembra. V približno dveh mesecih se bo torej zgodilo precej sprememb. Nekatere moramo počakati, da se zaključi razstava v konjušnicah. Tam so namreč shranjeni tudi nekateri elementi opreme, ki jih želimo ponovno uporabiti. Za te spremembe smo izbrali mesec november, ker je takrat manj obiskovalcev.

Velik problem predstavlja pomanjkanje parkirišč? Kako se ga lotevata?

Parkiranje ostaja eden največjih izzivov Miramarskega gradu. Kot najbolj izvedljivo kratkoročno rešitev vidim v ureditvi parkirišča Sisse, ki se nahaja malo nad parkom, v Ulici Beirut, dolgoročno pa večja parkirna območja in boljši javni prevoz. Preučujemo tudi možnost parkiranja v Grljanu, na parkirišču Bovedo v Barkovljah in pri železniški postaji, od koder bi obiskovalce do Miramara lahko pripeljala posebna avtobusna povezava. Hkrati želimo spodbujati prihod z avtobusom, vlakom ali po morju. Cilj je zmanjšati pritisk avtomobilskega prometa. Opozorili smo tudi na to, da bi Delfino Verde postajo v Grljanu lahko dopolnil z imenom Miramarski grad in to tudi primerno promoviral.

Kako pa uskladiti množični turizem z varovanjem zgodovinske stavbe in občutljivega parka?

Pri nas že obstaja omejevanje števila ljudi, ki so lahko hkrati v gradi oziroma ki lahko vstopijo ob določeni uri. Tudi prodaja vstopnic je organizirana po časovnih terminih. Kar bi radi izboljšali, so muzejske poti, ki so trenutno zelo pogojene s tem, da se je treba premikati med dvema vrstama vrvi. Obenem bi radi okrepili tiste razstavne prostore, ki že obstajajo, vendar jih obiskovalci premalo uporabljajo. Mislim predvsem na obisk gradiča ali ogled grajske kuhinje. To so zelo zanimivi prostori, a je za njihov ogled treba doplačati, obisk pa je mogoč samo z vodičem in v manjši skupini. Mi smo namreč odprti sedem dni na teden, tudi ob ponedeljkih, ko so običajno muzeji zaprti, zato menim, da moramo nujno usmerjati obiskovalce tudi na druge muzejske poti. Samo tako se bomo izognili gneči.

Načrtov je torej veliko. Kam želite pripeljati Miramarski grad v naslednjih petih letih?

Ob koncu mandata bi rad videl, da nam je uspelo rešiti problem parkirišč. In kot sem že povedal, bi rad naredil ogled notranjih prostorov bolj tekoč in bolj zanimiv. Obiskovalci se zdaj preprosto premikajo iz dvorane v dvorano.Na ta način ni mogoče začutiti duha kraja.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.