Snel je jadro in vesla potegnil v barko

»Pride čas, ko je treba sneti jadro in potegniti vesla v barko.« S temi besedami je Boris Pangerc, šolnik, poet, oljkar in pevec, nagovoril občinstvo, ki se je 3. avgusta zvečer zbralo na dvorišču Nižje srednje šole Simona Gregorčiča v Dolini, kjer je slavljenec, ki je tisti dan obeleževal okrogel 70. življenjski jubilej, še zadnjič zapel skupaj z zborom Jacobus Gallus, kateremu je posvetil zadnjih deset let svoje več kot 50-letne pevske kariere.

Dogodek, ki je potekal v sodelovanju z NSŠ Simona Gregorčiča, je bil namreč poslovilni koncert Borisa Pangerca, čigar ime je ob poučevanju, oljkarstvu in literarnem ustvarjanju neločljivo povezano s petjem, ki mu je, kot je dejal, dalo ogromno zadoščenja: svojo več kot 50-letno pevsko kariero v raznih zborih (omenimo naj samo Tržaški oktet) je sklenil zaključiti v zboru Gallus, kjer je preživel, kot je priznal, deset čudovitih let. Temu obdobju je – na veliko presenečenje vseh – posvetil tudi svojo najnovejšo knjigo Moj Gallus, ki je izšla v samozaložbi in v kateri je brez dlak na jeziku »meril temperaturo pevk in pevcev, zborovodje in predvsem samega sebe«. Knjiga je zadnja v seriji Pangerčevih del, posvečenih petju, po knjigah o Slovenskem in Tržaškem oktetu, Oktetu Škofije in delu, posvečenemu nepozabnemu dolinskemu glasbeniku Ignaciju Oti.

Za svojo pevsko rast slavljenec veliko dolguje zborovodji Marku Sancinu, skupaj s katerim je tudi sestavil koncertni spored večera, ki je izzvenel tudi kot klic k miru, obsegal pa je tako umetne kot predvsem ljudske pesmi iz primorskega prostora. V imenu zbora se je Pangercu vidno ganjena zahvalila predsednica Valentina Sancin, ki je opozorila, kako je odhajajoči slavljenec v sebi nosil pravi pomen besede društvo in besede zbor.

Več v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.