Lepo bi bilo živeti v družbi, ki bi verjela v mlade, vlagala vanje in njihovo izobraževanje. V družbi, ki bi se z mladimi navdušila za lepe in zahtevne stvari: za delo, pravico in mir med narodi, družino, za pomoči potrebne ...
Enrico Trevisi, tržaški škof Henrik, je v svoji prvi homiliji ob praznovanju tržaškega zavetnika svetega Justa, mestno skupnost »predramil« z jasnimi in odločnimi besedami. Sveti Just je »mladenič, ki je žrtvoval svoje življenje, bil privezan na velike kamne, a živi,« je dejal škof. Skupnost je vprašal, ali se še zna, tako kot mučenik, navdušiti za velika in pomembna vprašanja, ali pa se raje zateka v individualno dobro počutje in živi »v nenehni volilni kampanji, kompeticiji, strahu pred drugimi«.
Mladi sveti Just lahko tvoje srce vžge za plemenite stvari, je pozval škof: mučenik ni kamikaze (ki umre med ubijanjem), temveč nekdo, ki umre, medtem ko ljubi in je ljubljen. Sveti Just je živ, moramo ga samo prepoznati: v mladih, ki se angažirajo na univerzah, pomagajo revnim, se odločajo za mednarodno prostovoljstvo. V bolnikih in ostarelih, ki po svojih močeh pomagajo bližnjim v težavah, tudi migrantom, je dejal škof Henrik in se zahvalil bogu, ker je sveti Just živ med nami in ima podobo mnogih, ki se, tudi ko tvegajo nerazumevanje, pogumno borijo za ljubezen.