Četrtek, 18 avgust 2022
Iskanje

Svetovna premiera z dvojico Piovani - Muti

V opernem gledališču Verdi prihodnji teden Amorosa presenza

Trst |
15. jan. 2022 | 13:55
Dark Theme

Orazio vzdihuje za Sereno, a si ne upa izpovedati svojih čustev. Serena vrača ljubezen, a je preveč sramežljiva, da bi se izpostavila. Zato se on preobleče v žensko, da bi stopil v stik z njo, ona pa kasneje v moškega, kar v klasičnem opernem stilu privede do nadresničnih situacij, nesporazumov, končno pa tudi do zmage ljubezni. V glavnih obrisih je ta igra tudi snov svetovne praizvedbe, ki bo od 21. januarja postavila tržaško gledališče Verdi v središče pozornosti na državnem nivoju in verjetno tudi širše. Na sporedu bo namreč Amorosa presenza, prva opera skladatelja Nicole Piovanija, ki je doslej blestel predvsem v filmskem okolju.

Oskarjev nagrajenec Nicola Piovani bo vodil mlade soliste in orkester gledališča Verdi, režijo uprizoritve pa podpisuje Chiara Muti (hči znamenitega dirigenta). Oba sta včeraj srečala novinarje na konferenci in razkrila vsebine opere.

Opera Amorosa presenza je v dveh dejanjih, prizori pa so štirje letni časi, v katerih se zgodba dogaja. Glede sloga je skladatelj priznal, da je pisanje opere v 21. stoletju zrcalo večstoletnega kulturnega ozadja, od Monteverdija do Carosoneja, zato je jasno, da se bo tudi ta opera v mnogih aspektih zgledovala po vzorih iz preteklosti, predvsem po nekaterih oblikah. Orkester bodo obarvali tudi saksofon, električna kitara in ukulele, trobila pa bo navdihnila jazzovska govorica. Mogoče bo med točkami tudi prizor, ki bo kasneje slovel samostojno izven tega konteksta (kot se od nekdaj dogaja v zgodovini opere), Piovani pa ni delal s tem namenom, saj ima vsaka točka svojo vlogo v povezavi z drugimi, kot del enotne naracije.

Zgodba je postavljena v sedemdeseta leta in torej v čas, ko je projekt nastal kot skupna želja skladatelja Piovanija in njegovega prijatelja, scenarista Vincenza Ceramija. Takrat je ostalo pri zamisli, saj se je dogovor z grško operno hišo iz dneva v dan razblinil. Sledili so vedno novi uspehi in naročila za filmske kulise (leta 1999 na primer za Benignijev film Življenje je lepo, s katerim je osvojil oskarja), zato je opera več desetletij ležala »v predalih duše«.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava