Radi bi imeli več toplih oblek, čevlje, hlače in puloverje pa tudi kape. Ostra tržaška burja nikomur ne prizanaša. Prostovoljci so zaloge oblačil že razdelili. Mladeniči so jih prosili na kolenih, v vseh jezikih, kazali na ranjena bosa stopala, se tiščali drug ob drugem, da bi si s telesno temperaturo vsaj nekoliko pogreli premražena telesa. Najsrečnejšim je uspelo si zagotoviti medicinske termične odeje zlato-srebrne barve, drugi so se po klopeh in zidkih ter na zelenice ulegli kar v kratkih hlačah z razcapanimi čevlji na nogah. Eni na trgu pred glavno tržaško železniško postajo pod zvezdami spijo že več mesecev, drugi tam čakajo na vlak, ki bi jih odpeljal dalje, v iskanju boljšega, predvsem pa dostojnejšega življenja.
Nekaj sto metrov stran, v naselju Barcolana, so se ljudje še zadnji večer pred zaprtjem stojnic brezskrbno zabavali in popivali. Nič kaj vesel pa ni bil v nedeljo zvečer prizor na Trgu Libertà ter na stopnišču dvorane Tripcovich, kjer v zadnjih tednih več deset migrantov in prosilcev za azil spi pod milim nebom. Mnogi so v Trstu zaprosili za mednarodno zaščito, policisti so jim vzeli osebne podatke in prstne odtise. Prosilci za azil pa so se znašli v sivi coni: naprej ne morejo, želijo pridobiti dovoljenje za prebivanje v Trstu, med čakanjem na dokumente pa strehe nad glavo in toplega obroka pristojni zanje ne najdejo. Na pomanjkanje prostora vztrajno opozarjajo konzorcij ICS in druge organizacije, ki migrantom nudijo pomoč, njihovi pozivi so doslej naleteli na gluha ušesa.
»Štiri mesece že tukaj čakam. Ponoči zmrzujem, ko sem lačen, pojem le nekaj oreščkov, jogurt ali kos črnega kruha s čebulo, ki jih od koga izprosim,« je pred dvorano Tripcovich razložil Ahmed, doma iz Pakistana. Ker boleha za obliko sladkorne bolezni, si riža, ki ga strežejo prostovoljci organizacije Linea d’ombra, ne more privoščiti. Zdravniške pomoči pa brez dokumentov prav tako ne more prejeti. Dokopal se je le do tablet, ki mu pomagajo uravnavati raven sladkorja v krvi.
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.