V nobeni slovenski šoli ne sedijo le rojeni govorci slovenščine

Ob številnih referatih, s katerimi so slovenistke in slovenisti, zbrani včeraj v Narodnem domu, spoznavali zlasti sodobno slovensko tržaško književnost, je bila za širšo javnost posebno zanimiva popoldanska okrogla miza Slovenski jezik znotraj izobraževalnega sistema v Italiji. Sooblikovale so jo moderatorka Neva Zaghet, pedagoška svetovalka Andreja Duhovnik, profesorica slovenščine la liceju Prešeren Alenka Štoka, Slorijeva sodelavka Maja Melinc Mlekuž ter Rada Lečič in Karin Marc, ki slovenski jezik poučujeta na tržaški univerzi.

Šolstvo je že itak široko področje, je uvodoma spomnila moderatorka, ko pa govorimo o slovenskem šolstvu v Italiji, se ni mogoče izogniti nekaterim specifičnim temam, na primer večjezičnosti, ki se prepleta v razredih naših šol. Slišati je sicer bilo, da tudi v Sloveniji ni najbrž nobene šole več, v kateri bi sedeli izključno rojeni govorci slovenskega jezika, v slovenskih šolah v Italiji pa je kar 68 % populacije iz mešanih ali italijanskih družin, slovenščina je za večino samo učni jezik, zato se zdi Alenki Štoka skoraj nemogoče, da ni bil na nižjih stopnjah še uveden diferenciran pouk slovenskega jezika. »Občudujem delo kolegic v osnovnih in nižjih šolah, ampak tako pomembno vprašanje ne bi smelo biti prepuščeno njihovi dobri volji, potrebujemo strukturne rešitve,« je bila jasna.

Delo v vrtcih in osnovnih šolah je pohvalila tudi Andreja Duhovnik; kot pravi, je v teh 26 letih, kar je zaposlena kot pedagoška svetovalka za slovenske šole v Italiji, najbolje sodelovala ravno z vzgojitelji in učitelji, s katerimi so ves čas razmišljali ravno o bolj individualiziranih pristopih. Svetovalka je bila v svojem referatu (vsi so objavljeni v 600 strani obsežnem zborniku, ki je izšel ob letošnjem Slovenskem slavističnem kongresu) nekoliko izzivalna, ko je izpostavila, da je vprašanje individualnega znanja slovenščine v šolah sicer zelo pomembno, prav tako (ali še bolj) pa je odločitev za slovenski jezik, ki bi jo morali sprejeti kot skupnost. »Veliko debatiramo, kako naj razširimo možnost uporabe slovenščine, pogrešam pa več konkretnih ciljev.«

Maja Melinc je predstavila zbirko učnih enot Rastoča slovenščina, ki so jih pripravili pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu, da bi priskočili na pomoč učiteljem in družinam, ki so bile zlasti med pandemijo pod hudim pritiskom. Z njimi ne želijo nadomestiti učbenikov, temveč obogatiti razredni pouk. Opozorila pa je tudi na večkrat pozabljeno dejstvo, da se otroci iz neslovenskih družin v slovenskem jeziku ne počutijo najbolj udobno in zato radi preklopijo na italijanščino. Sama meni, da bi morali v šolah zaposliti tudi kader, ki bi slovenščino učil po metodi »drugi ali tuj jezik«.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.