»Včasih sem morala partizanska sporočila kar pojesti«

Danes praznuje v Križu sto let, a jih ne kaže, še vedno uporablja mobilni telefon in šele pred kratkim se je zaradi slabega vida morala odpovedati branju Primorskega dnevnika. Danica Maganja vdova Košuta je v življenju prestala mnogo hudega (izgubila je moža, sina Stojana in hčerko Eriko), vseeno pa je ohranila voljo do življenja, ki - pravi - ji je pomagala, da je prestala vse najtežje trenutke.

Slavljenka se je rodila v kriški družini Maganja (oče je bil železničar), šole je obiskovala v rojstni vasi, pri domačinki Gizeli Doušak se je nato izučila za šiviljo. Vojna ji je prekrižala poklicne načrte, bila je med prvimi, ki se je v vasi pridružila partizanskemu gibanju. »Nekatera dekleta so partizanom šivala uniforme, druge nekoliko starejše pa smo delovale kot kurirke,« pripoveduje Danica. Partizanska sporočila in pisma so kurirke raznašale po sosednjih vaseh, kdaj pa kdaj pa so morala dekleta, seveda peš, tudi v Vipavo. »Takrat se nismo zavedale nevarnosti, a mislim, da smo veliko tvegale,« nam je povedala.

Večkrat so morale kurirke pisma, da jih ne bi odkrili Nemci, kar pojesti. V Križu je bilo več mladih partizanskih kurirk in šivilj, Danica se spominja Marice Puhove in Irme Oščineve. Zanjo je bilo kurirsko delo še toliko bolj tvegano in nevarno, saj so pri Magajnovih prebivali nemški oficirji, ki so na vprašanje, kaj dela gospodična Danica, ko je od doma, dobivali odgovor, da šiva pri sosedih Douškovih.