Torek, 16 april 2024
Iskanje

Vidali, poklicni revolucionar z (vsaj) štirimi identitetami

Danes v kinu Ariston projekcija dokumentarnega fima Io non sono quello che fui

Trst |
7. feb. 2020 | 9:52
Dark Theme

Če je kdo na nedavnem Tržaškem filmskem festivalu zamudil projekcijo dokumentarnega filma o tržaškem komunističnem revolucionarju Vittoriu Vidaliju, lahko danes ob 18. uri v kinu Ariston nadoknadi zamujeno, še februarja pa naj bi film projicirali tudi v Gorici. Pri oblikovanju dokumentarca, ki razkriva Vidalijevo življenjsko zgodbo, njegove razburljive politične dogodivščine, ljubezen s fotografinjo Tino Modotti, o kateri je sanjal tudi na stara leta, je režiser Giampaolo Penco tesno sodeloval z zgodovinarjem Patrickom Karlsnom, pogovor s katerim pravzaprav usmerja potek filma Io non sono quello che fui (Nisem to, kar sem bil), ki je nastal v produkcijski hiši Videoest.

Enea Sormenti, Jorge Contreras, Comandante Carlos – Vittorio Vidali je bil človek različnih identitet in bogatih življenjskih izkušenj. Kako pa bi ga vi opisali?

Vidalijeva zgodba je predvsem kompleksna, če ne že edinstvena. Vidali je bil politični avanturist, sam se je opredeljeval za »poklicnega revolucionarja«. Njegovo politično delovanje se je začelo v dijaških časih in že takrat so ga policisti na šoli iskali, da bi ga aretirali. Zatem je sodeloval pri številnih atentatih, bil je obtožen za umore, ki jih je dejansko zakrivil – ozadje je bilo vedno politično – in je zato moral pobegniti iz Italije ...

Krajše bi bilo, če bi našteli prelomne dogodke, povezane z razvojem komunizma, pri katerih Vidali ni sodeloval, kot obratno.

Tako je. Rekli bi lahko, da je doživel vse pomembnejše etape 20. stoletja: od ustanovitve italijanske komunistične partije v Livornu leta 1921 do mobilizacije javnosti v podporo anarhistoma Saccu in Vanzettiju v Združenih državah Amerike, do Rusije v času po Leninovi smrti oz. ob vzponu Stalina. Med državljansko vojno je bil v Španiji, v Mehiki pa takoj po revoluciji v času ustanovitve tamkajšnje komunistične stranke. Še pred revolucijo na Kubi je spoznal Fidela Castra in Che Guevaro. Še več, najbrž ju je izobraževal. Z Guevaro si je tudi dopisoval.

Celotni intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava