»Videla sem, kako se vije dim iz Rižarne«

Bila je še majhna deklica, ko je prvič videla velik dimnik in kako se gost dim vije iz Rižarne. Laura Stokelj, ki se je leta 1937 rodila v Škednju, pa ima še živo pred očmi vse, kar je tedaj doživela.

»Vprašala sem očeta, če res tam sežigajo ljudi. Moje vprašanje ga je zelo prestrašilo. Odgovoril mi je, da se otroci morajo igrati in ne smejo o takih rečeh vedeti ničesar. Ukazal mi je, naj nobenemu ne povem, kar sem ga vprašala, ker sovražnik vse sliši,« je povzela ob robu včerajšnje slovesnosti ob 25. aprilu. S spomini se ji je na obraz ob tem stavku zarisal rahel nasmeh. Takoj je pristavila, da otroci vseeno razumejo, čeprav ji je bila jasna očetova želja, da bi jo zaščitil. Spomni se tudi nacistov, ki so vstopili v trgovino, ki so jo upravljali družinski prijatelji: »Lastnica je bila prestrašena, rekla mi je, naj se skrijem in naj jih ne gledam.« Vse je ostalo nekako nedorečeno, dokler ni učitelj v Škednju zbral vseh slovenskih otrok: »Bilo je le nekaj tednov po koncu druge svetovne vojne. Vodil nas je naokrog, nam razlagal zanimivosti, prišli smo tudi do Rižarne. Videli smo celice, na zidovih so bili napisi jetnikov. Tla so bila še umazana, na njih so ležali slama, obleke, dokumenti ... Nemci so jo sicer raznesli, opazni pa so bili še ostanki krematorijske peči in voziček, na katerega so postavljali trupla.«

Prepričana je, da morajo ljudje vedeti, kaj se je dogajalo na tem kraju. Ko ji le uspe, se zato udeleži svečanosti v Rižarni. »Marsikdo še vedno pravi, da se tu ni dogajalo nič hudega. Zato, naj vedo, kar sem na lastne oči videla. Tudi mama moje prijateljice je tu umrla. Aretirali so jo in se ni nikoli več vrnila,« je še povedala.